Prišla sta do ugotovitve, da gre pri nekaterih navedbah naravnih procesov »za razmeroma natančen opis dogodkov, ki so jih v preteklosti doživeli prebivalci Bližnjega vzhoda, in jih lahko vzporejamo z zgodovinskimi viri«, spet drugje pa so »pisci uporabili izjemne naravne dogodke za opis nenavadnih doživetij, najpogosteje srečanj z Bogom, zato ne moremo najti ustreznega znanega zgodovinskega dogodka, ali pa je interpretacija otežena«. 

Z dr. Blažem Komacem, ki je po rodu iz Bovca – njegov prednik Jože Komac je bil vodnik Juliusa Kugyja –, zdaj pa z ženo in tremi otroki živi v Kamniku, smo se pogovarjali o tem, kaj sta v raziskavi ugotovila glede geografskih opisov rek, morij in jezer v Svetem pismu.

Voda je bila za Izraelce in za narode okoli njih verjetno zelo dragocena …

Voda še danes spada med najpomembnejše naravne vire. Sveto pismo poroča, da so Izraelci v pričakovanju napada Asircev celo zasuli vse studence in potoke, da napadalci pri svojem prihodu ne bi našli vode (2 Krn 32,4). Zaradi sušnih naravnih razmer, ki vladajo na Bližnjem vzhodu, je razumljivo, da je bila oskrba z vodo nekaj tako pomembnega in temeljnega za življenje ljudstev, da so se zanjo zahvaljevali Bogu (Ps 65,10).

Sveto pismo govori o tem, da je – ko je Bog ustvarjal svet, zbral vode pod nebom na en kraj in jih imenoval morje. Njegove vode je potem, ko je izbruhnilo in ušlo iz naročja Zemlje, po mišljenju piscev Stare zaveze zaprl z vrati (Job 38,8). Psalmist pravi, da je stvarnik Zemljo z oceanom pokril kakor z obleko (Ps 104,6). Morje je tudi primera za izražanje prostranosti, neprehodnosti ali mogočnosti: »Kdo je s svojim prgiščem izmeril morja in s pedjo razmejil nebo, z merico zajel prah zemlje, s tehtnico gore pretehtal in s skodelicama griče?« (Iz 40,12)

Psalmist pravi, da je stvarnik Zemljo z oceanom pokril kakor z obleko.

Bog – seveda tudi v prenesenem pomenu – po starozaveznih prerokih nenehno obljublja, da se bodo doline napolnile z vodo in jo bodo prebivalci lahko pili (2 Kr 3,17).

Tedanji ljudje so živeli z naravo, dobro so jo poznali, opazovali. Katere geografske ugotovitve so zapisali v Svetem pismu?

Kar nekaj jih je. Psalmist v psalmu 104 recimo zapiše: »Iz svojih gornjih sob napajaš gore, s sadom tvojih del se nasičuje zemlja.« Z geografskega vidika je pravzaprav orisal del vodnega kroga: vodo najprej prejmejo gore, od tam pa po rekah teče v nižave in nasičuje zemljo.

Pisec tudi povsem geografsko točno ugotavlja, da se morje nikoli ne prenapolni, čeprav vanj nenehno tečejo reke: »Vse reke tečejo v morje, a morje se ne prenapolni, v kraj, kamor reke teko, tja teko vedno znova.« (Prd 1,7-11) In še: »Vse, kar je iz prsti, se vrača v prst, in kar je iz vode, se povrne v morje.« (Sir 40,11)

V Svetem pismu je tudi opis nastanka presihajočih jezer, kakršno je naše Cerkniško jezero: »Naredite v tej dolini vse polno bazenov! … Ne boste čutili vetra ne videli dežja, vendar se bo ta dolina napolnila z vodo. … Drugo jutro je … pritekla voda iz edómske smeri in pokrajina se je napolnila z vodo.« (2 Kr 3,16-20) Podoben je tudi opis iz Izaijeve knjige (Iz 41,8-20), kjer Bog obljublja, da bo na golih gričih »odprl reke in studence sredi dolin, puščavo bom spremenil v jezero vodá, suho deželo v vrelce vodá«.

V Svetem pismu je tudi opis nastanka presihajočih jezer, kakršno je naše Cerkniško jezero

Prav tako je omenjen sneg. Prebivalci se recimo spominjajo dogodkov, ki so se zgodili na dan, »ko je zapadel sneg« (2 Sam 23,20). Zavedali so se tudi, da Jordan preplavi »vse svoje bregove« prav zaradi topljenja snega na Libanonu v prvem mesecu, to je v nisánu (marec/april) (1 Krn 12,16).

V Svetem pismu posebno mesto zavzema opis prehoda Izraelcev čez Rdeče morje pod Mojzesovim vodstvom. Številni znanstveniki se trudijo razložiti ta izjemni pojav. Kaj pravijo?

V Svetem pismu je zapisano takole: da je Mojzes po naročilu Boga oziroma »po veri« (Heb 11,29) iztegnil roko nad morje, ga razdelil in spremenil v kopno: »Tedaj je Mojzes iztegnil svojo roko nad morje in Gospod je gnal morje z močnim vzhodnim vetrom celo noč nazaj. Morje je spremenil v suho zemljo in vode so se razdelile. Izraelovi sinovi pa so šli sredi morja po suhem in vode so jim bile kakor zid na njihovi desni in njihovi levi.« Mojzes je nato spet iztegnil roko nad vodo in zasledovalce je zalila voda (2 Mz 14,21-22; 26-27). Pisec je imel tudi izkušnjo (nenadnega) znižanja morske gladine, ko so se ob puhanju Gospodovih nosnic »pokazale … struge morja« in so se »razkrili … temelji zemeljskega kroga.« (2 Sam 22,16).

Vzroke za nenaden umik morja so iskali že mnogi.

Vzroke za nenaden umik morja so iskali že mnogi. Naj naštejem dva najverjetnejša naravna vzroka. Prvi vzrok bi lahko bili močni vetrovi z vzhoda: »Ob tvojem dihu so se narasle vode; kakor jez se je postavilo valovje, globine so se strdile v osrčju morja.« (2 Mz 15,8) Oceanografa Nof in Paldor ugotavljata, da bi lahko bil starozavezni opis povsem veren odraz takih dogodkov. V ozkih in dolgih zalivih se vodna gladina že ob zmernih nevihtah in vetru, ki piha s hitrostjo 20 metrov na sekundo, v resnici lahko umakne za cel kilometer in upade za dva in pol metra. Ko se veter umiri, se voda hitro in v nekaj minutah vrne v prvotni položaj. Ta pojav je v manjših razsežnostih dokumentiran na jezeru Eire v ZDA, možen bi bil v plitvini na severnem delu Akabskega zaliva, piše Humphrey.

Krinitzsky opisuje drugi možen vzrok – cunami kot posledico potresa ali vulkanskega izbruha, pri katerem prav tako pride do kratkotrajnega umika morja in potem do navala velikih količin vode, ki se potem spet umakne. Po Jaupartu delitev morja spominja na eno izmedd faz cunamija. Vendar je umik morja pred cunamijem preveč kratkotrajen, da bi v tem času morje prečkalo vse ljudstvo, poleg tega se morje ne »razdeli«. Prva možnost se zdi verjetnejša tudi zato, ker je bolj v skladu z bibličnim opisom. Ta omenja močan vzhodni veter, ki je gnal vode vso noč nazaj, da so stale kakor zid. Vrnitev morja je bila nenadna in povezana prav s prenehanjem pihanja vetra.

Članek lahko v celoti preberete v reviji Božje okolje (03/2024).