Že dan kasneje je bilo na trgu povsem drugače. Še vedno spoštljiva, a mnogo bolj glasna množica, je v en glas zahtevala: »Santo subito« – »Takoj svetnik«. Aklamacija, kot oblika pritiska množice na odločitve vrhovnih teles, v Cerkvi ni neznan pojav. Že v prvih krščanskih stoletjih je bil po tej poti izbran ta ali oni papež. Vzklikanje v prid priznanju svetništva pa je bilo v primeru Janeza Pavla II. zabeleženo prvič. Dejstvo je, da tovrstni pritisk javnosti – kolikor že smo bili katoličani pri tem enoglasni – vendarle ni pripeljal do takojšnje razglasitve svetništva. Po sklepu papeža Benedikta XVI. je tudi postopek za Janeza Pavla II. potekal po ustaljeni in predpisani proceduri. Edini spregled je bil v tem, da so postopek začeli že dober mesec dni po papeževi smrti in niso čakali vsaj pet let, kot je praksa pri drugih svetniških kandidatih. Postopek za beatifikacijo se je končal dobrih šest let kasneje.

Primeri svetniških kandidatov, kot sta bila Janez Pavel II. ali mati Terezija iz Kalkute, so redki. A tudi v njunem primeru je Cerkev ohranila pregovorno natančnost pri razglašanju svetnikov. Lahko si predstavljamo, da v primerih naših svetniških kandidatov, četudi smo mi prepričani v njihovo svetost, še toliko bolj.

Uspešen sklep beatifikacijskega postopka je v prvi vrsti odvisen od vernikov.

Tu in tam se v medijih in osebnih pogovorih sliši vprašanje: »Le zakaj ti postopki trajajo tako dolgo?« Odgovore kaže iskati na različnih krajih. Najprej je tu dejstvo, da je postopek izjemno zapleten in zahteva temeljito pripravo zadolženih strokovnjakov. Zbiranje in prevajanje gradiv, zasliševanje prič in prevajanje njihovih pričevanj, popisovanje zgodovinskega konteksta življenja in dela svetniškega kandidata … Vse to zahteva svoj čas. In če Dikasterij za zadeve svetnikov tu ali tam ugotovi kakšno pomanjkljivost, ki bi jo kazalo še nekoliko podrobneje raziskati, se celoten postopek takoj še nekoliko podaljša. In postopkov, s katerimi se ukvarjajo na dikasteriju, je na stotine. Drug razlog je bolj kot ne naše lokalne narave: če je za vodenje postopka zadolžen duhovnik, ki ima poleg tega še obilico drugih zadolžitev, je težko pričakovati, da bo vse svoje sile usmeril v postopek in zanemaril druge svoje dolžnosti. Žal je tako, da nas je duhovnikov vedno manj, obseg dela pa se iz dneva v dan povečuje. A odgovor na ta izziv je v prvi vrsti stvar interesa tistega, ki je postopek začel: škofije ali vodstva redovne skupnosti. Če bo interesa (in kadra) dovolj, se bo že našla možnost, da se bo duhovnika, ki mu je poverjeno vodenje postopka, osvobodilo drugih zadolžitev. Če ne drugače tudi s tem, da se za določena opravila zaposli laične sodelavce, kar pa seveda pomeni tudi stroške. Kakorkoli obračaš, smo duhovniki vsaj na tem področju najcenejša delovna sila.

A konec koncev je uspešen sklep beatifikacijskega postopka odvisen v prvi vrsti od vernikov. Vsem je znano, da do razglasitve za blaženega pride po uspešno izpeljanem postopku za priznanje čudeža. Če tega ne bo, ker se za čudež ne bo dovolj molilo, nam tudi najbolj usposobljena in najbolj opremljena ekipa strokovnjakov ne bo pomagala.      

Komentar je objavljen v novi številki tednika Družina.