Zavetnik: Zavetnik Dubrovnika, zdravnikov, trgovcev z volno, čevljarjev, krojačev, mavčarjev, tkalcev, strojarjev, pekov, zidarjev, klobučarjev, muzikantov, domačih živali in konj, vremenski svetnik

Atributi: glavnik, sveča, knjiga, volk in svinja (svinjska glava), voščenka

Češčenje sv. Blaža je med vernim ljudstvom zelo razširjeno. Zlasti ga časte Hrvati, posebno Dalmatinci. Pravijo mu sveti Vlaho. Dubrovnik si ga je izbral že morda v desetem stoletju za svojega zavetnika. Ko je bil Dubrovnik še samostojna republika, je imel sliko sv. Blaža na državni in trgovski zastavi, na državnem pečatu in kovancih.

V vsej Cerkvi velja sv. Blaž za priprošnjika zoper bolezni vratu in grla. Legenda, ki se opira na zgodovinsko jedro, namreč pripoveduje, da je bil Blaž najprej zdravnik, potem pa škof v Sebasti v Armeniji. Ko je začel cesar Licinij preganjati kristjane, so prijeli tudi Blaža. Peljali so ga pred sodnika. Naproti mu je prihitela vdova z edinim sinom in jokaje prosila svetnika, naj reši otroka gotove smrti. Požrl je ribjo kost, ki je niso mogli spraviti iz grla. Trpel je silne bolečine. Sv. Blaž je nekoliko pomolil, dečka blagoslovil in ga ozdravljenega vrnil srečni materi. Sam pa je šel naprej v strašno smrt. Rablji so ga neusmiljeno tepli, potem pa trgali z železnimi grebeni. Naposled ga je dal sodnik obglaviti. To se je zgodilo najbrž leta 316. Sv. Blaž goduje 3. februarja.

V zvezi z omenjenim čudežem, ki ga je storil svetnik na poti v smrt, deli Cerkev vsako leto na god sv. Blaža - Blažev blagoslov. Mašnik najprej blagoslovi sveče za ta blagoslov s posebno molitvijo. Nato vzame dve sveči, zvezani v obliki križa, in ju približa grlu vsakega, kdor želi prejeti Blažev blagoslov. Blagoslov podeli z besedami: »Na prošnjo sv. Blaža, škofa in mučenca, naj te Bog varuje bolezni v grlu in vsakega drugega zla. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« Na te besede odgovorimo z Amen.

»Blažev žegen« je eden izmed številnih blagoslovov, s katerimi Cerkev prav posebno moli za svoje vernike. Tudi ta blagoslov ima moč iz njene molitve in našega pobožnega prejemanja. Zato je neupravičeno vsako zaničevanje, ki ga izražajo besede: »Koristi toliko ko blažev žegen.«

Sveti Blaž je bil po legendi zdravnik in škof v mestu Sebaste v Armeniji, umrl je leta 316 mučeniške smrti. Cesar Licinij je dal kristjane preganjati, prijeli so tudi Blaža. Tedaj je predenj padlavdova z edincem in ga rotila, naj reši sina, ki je požrl ribjo kost. Blaž ga je blagoslovil in ozdravil, sam pa je šel v smrt z obglavljenjem. V zvezi s tem čudežem Cerkev podeljuje Blažev blagoslov: duhovnik približa grlu vernika prekrižani sveči, ob tem moli, vernik pa odgovori z: »amen«.

Sveti Blaž je zavetnik zoper razne bolezni, zlasti vratu in grla, priprošnjik za dobro spoved in eden štirinajstih priprošnjikov v stiski.


Sveti Blaž, škof in mučenec

O življenju tega, še danes izjemno priljubljenega svetnika, pripovedujejo predvsem legende, ki pa skrivajo v sebi, če drugega ne, vsaj zgodovinsko jedro. Sprva naj bi bil zdravnik, kasneje pa je, še mlad, postal škof v Armeniji v mestu Sebaste, v bližini katerega je bil po vsej verjetnosti tudi rojen. Pred hudim preganjanjem cesarja Licinija se je najprej zatekel v argejsko gorovje in tam živel v skalnati votlini. Tu so mu delale družbo divje živali, ki pa jih je škof s svojo milino in skrbjo ukrotil. Kasneje, ko so mu bili preganjalci že na sledi in mu je Kristus v molitvi razodel, da je čas za mučeništvo, pa se je Blaž sam pustil prijeti in odvesti v ječo. Tu je pogumno, tudi z očitnimi čudeži, do zadnjega branil svojo vero. Tako ga je npr. cesarjev namestnik Agrikolaj ukazal vreči v jezero, Blaž pa je vodo blagoslovil in se po njej sprehajal kakor po suhi zemlji. Po hudem mučeništvu, ko so krvniki njegovo telo razmesarili z železnimi glavniki, je bil na koncu obglavljen, pobožna žena Olivija pa ga je z vsem častmi pokopala.

Ime: Izpeljujejo ga iz grškega pridevnika blaisos, kar pomeni: tisti, »ki ima ukrivljene noge navzven«, oz. latinskega blaesus: »jecljav, sesljav«. Ime torej prvotno pomeni neko telesno hibo.

Rodil se je v 3. stoletju v Mali Aziji,
umrl pa leta 316 v mestu Sebaste v Armeniji (danes Turčija).

Družina: Rodil se je bogatim in plemenitim staršem in bil že v otroštvu deležen krščanske vzgoje.
Zavetnik: Dubrovnika (sveti Vlaho), zdravnikov, trgovcev z volno, čevljarjev, krojačev, mavčarjev, tkalcev; domačih živali in konj; k njemu se zatekajo po pomoč proti boleznim grla in drugim boleznim; za dobro spoved; je eden od štirinajstih priprošnjikov v stiski.

Upodobitve: Na vseh upodobitvah je prikazan kot škof, na Vzhodu tudi kot starček z brado in kodrastimi lasmi.

Čudeži: Najbolj znan čudež, zaradi katerega slovi kot priprošnjik zoper bolezni v grlu, se je zgodil, ko je pred Blaža padla vdova in ga prosila, naj njenega sina edinca, ki se mu je v grlu zataknila ribja kost, reši gotove smrti. Sveti Blaž je nekoliko pomolil, dečka blagoslovil in ga ozdravljenega vrnil materi.

Običaji: Cerkev na god svetega Blaža podeljuje poseben blagoslov. Verniku položi pod vrat prekrižani sveči in moli, da bi ga priprošnja svetega Blaža varovala zla in bolezni v grlu. Žal je ta »blažev žegen« neupravičeno dobil slabšalni prizvok.

Pregovori: Vremenski pregovori, povezani z njegovim godom pravijo: »Če je na Blaževo oblačno, nadejaj se dobre letine. Na svečnico in Blaževo lepo, veliko v jeseni vina bo.«

Goduje: 3. februarja.