Razmišljanje ob evangeliju (Lk 6,17.20-26)

Ob današnjem evangeliju se skoraj vedno ustavimo ob blagrih in se sprašujemo, kaj neki pomenijo za naše življenje. Čisto tiho in na skrivnem v svojem srcu si morda tudi lahko zamišljamo, da sodimo med »blagrovane«, saj kdo pa ni kdaj potrpel krivice, se čutil ubog ali zasramovan ali zasmehovan pred drugimi … Naša ušesa zato kar mirno preslišijo tisti »gorje vam«, saj vendarle nismo ne bogataši ne presiti ne posmehljivci ne farizeji. Oh, ne, mi smo vendar preprosti ljudje, ki pa si želijo, da bi o njih drugi dobro govorili. Kako hitro zares zapademo v skušnjavo, ko bi radi naredili nekaj, kar se nam zdi dobro in prav, in nas ob tem ustavi misel: »Kaj bodo pa drugi rekli?« Če ugotovimo, da bi ob naši besedi ali dejanju drugi sumljivo privzdignili obrvi ali malce bolj čudno pogledali ali pa samo postavili naše besede, dejanja pod vprašaj, se hitro ustrašimo in umaknemo. Kako naj torej ravnamo? Naj se zavestno postavimo v zasmeh? Tako vedenje ne bi bilo zdravo ne za dušo ne za telo. Lahko bi celo vodilo v napuh. Verjetno je bolje, da vse, kar delamo v besedi ali dejanju, storimo iz svobodne odločitve in težnje po dobrem. Delati dobro in izpolniti Božjo voljo – ne glede na to, kaj bodo rekli ljudje. Resnično pomembno je, kaj bo rekel Bog.

Gradivo je pripravil Slovenski katehetski urad. Prispevek je bil objavljen tudi v Naši družini (6/2022).

Vprašanja za pogovor v družini

Kaj nam usmerja besede ali dejanja? Kaj pomeni »svoboda za« in »svoboda od«? Kako se lahko naučimo, da je delati dobro več od besede »kaj bodo rekli ljudje«? Navedimo kakšen primer iz svojega življenja, ko smo ravnali dobro, ker je bilo tako prav …

Predlogi za pesmi

Nič ne de, če so poti; Svetel plamen naj gori; Živo ver'jem Jezus v te.

Dejavnost

Potrebujemo barvne svinčnike, papir A5 (nič ni narobe, če je bel), pisala. Vsak dobi (vsaj) dva lista papirja, ki ju zapogne na sredini po širini (dobi pokončno velikost A6) in vloži enega v drugega (nastane »knjižica« s 4 listi). Na prvo stran nariše svoj znak ali sebe tako, kot si želi. Ko vsi končajo z risanjem, vsak da svojo »knjižico« svojemu levemu sosedu, ki na prvo notranjo stran napiše (ali nariše) dve povedi. Ko vsi končajo, gre krog naprej. Prva poved ima iztočnico:

Dragi/a ________, pri tebi mi je všeč, ker … In druga: Želim ti, da … Tako nadaljujemo, dokler knjižica ne pride do njenega lastnika. Seveda lahko pisanje dobrih misli nadaljujemo, dokler knjižice ne popišemo. Pri tem si pomagamo z dodatnimi iztočnicami, kot so na primer: Lastnost, ki jo pri tebi najbolj cenim, je …; Tvoja dobra lastnost … v meni prebuja … in se zanjo zahvaljujem Bogu.