Moja izkušnja molitve ob obiskih in pri spremljanju bolnikov je presenetljivo (beri: milostno) bogata: koliko obiskov, ki so mi bili priporočeni in ob katerih sem bil opozorjen, kako je nekdo daleč od Boga, kako je zanemarjal življenje iz vere …, se je – o tem sem prepričan – po molitvi prerodilo v blágo, pristno srečanje, pogosto takoj ali kmalu, redko da ne, v skupno molitev z bolnikom in z obhajanjem zakramentov – Bog, bodi hvaljen! Pa še beseda o (mojih) težavah z molitvijo: raztresenost in razpršenost misli, notranja neurejenost in mučna anemija duhovnega življenja …
Nujno je nenehno vračanje k sebi, v navzočnost pred Božjim obličjem; molitveno življenje je notranje povezano tudi s tem, da ravnaš prav; pomembna je pot k izvirom (k Božji besedi, v izkušnjo vere, k dosedanjim zmagam v duhovnem boju), predvsem pa je potrebno prepuščanje Božjemu usmiljenju! Bog ne potrebuje moje molitve, jaz jo potrebujem, in milost je, da smem moliti … p. Marko Novak