Pod prtičem se skrivajo hren, pirhi, šunka, potica ali velikonočni kruh
Poleg prazničnega pritrkavanja, procesije, velikonočne sveče in pesmi, še posebej »aleluje«, spadajo k velikonočnim praznikom blagoslovljena jedila. Vse to naj bi nam pomagalo, da bi z vsem svojim bitjem doumeli in se veselili največje skrivnosti naše vere: Jezus je vstal od mrtvih. Ne le pamet, ušesa in oči, vse naše telo naj bi vstopilo v praznovanje. Zato ima skrbno pripravljena košara, ki jo nesemo k blagoslovu na veliko soboto, svoje posebno mesto. A sama hrana in polna miza dobrot še ne naredita praznika. Pomemben je tudi pomen, ki ga dajemo posameznim jedem.

Kaj torej pomenijo vsa ta jedila, ki jih zaužijemo na veliko noč? Vsaka jed ima poseben pomen in nas na svoj način želi povezati z vstalim Gospodom.



Hren spominja na žeblje
Prva hrana, ki jo zaužijemo na praznik, je hren. Po obliki nas spominja na žeblje, s katerimi je bil Jezus pribit na križ. Ima oster in pekoč okus. Takšnih jedi sicer ne maramo preveč, a v velikonočnem jutru ga le vzemimo, in to s posebno hvaležnostjo. Njegov pekoči okus govori o Jezusovih pekočih ranah, ki jih je prejel za naše odrešenje.

Pirhi predstavljajo grob
Najbolj priljubljena hrana so gotovo pirhi. Tudi tisti jih z veseljem pripravljajo, ki ne poznajo njihovega skritega pomena. Pirh predstavlja grob, v katerega je bilo položeno Jezusovo mrtvo telo. Kot piščanec razbije lupino pirha, tako je Jezus razbil skalovje groba, ko je vstal od mrtvih. Pisane barve, s katerimi jih barvamo, nam govorijo o veselju, da je ta, ki je bil mrtev, oživel. O tem naj bi govorile tudi risbe in okraski, s katerimi jih okrasimo. To je lahko Jezusovo ime, kratice in simboli, ki nas spominjajo nanj (IHS, aleluja, jagnje, kelih,…). Izjema med pirhi so rdeči. Ti spominjajo na kaplje Jezusove krvi.

Velikonočna šunka – Jezusovo telo
Velikonočna šunka že s svojim omamnim vonjem naredi prijetno ozračje. To okusno in dobro meso je pomemben del velikonočnega žegna. Spominja nas na Jezusovo telo. Jezus je na svojem telesu pretrpel mnogo naporov in bolečine. Dal je svoje telo, da je bilo mučeno, pretepeno, pribito na križ in tri ure v velikih bolečinah viselo na njem. Njegovo mrtvo telo je bilo prebodeno s sulico, povito v platno in položeno v grob. Ni nas odrešil v svojih mislih ali željah, ampak v svojem telesu. Dal je svoje telo – svoje meso za nas. Po vstajenju se je učencem prikazal v svojem telesu, ki je nosilo znamenja ran. Meso velikonočne šunke nam govori o tem, da se nam Jezus sam daje v hrano. On je hrana za naše večno življenje.

Potica in kruh – vstajenje
Vsaka gospodinja, ki pripravlja velikonočno košaro za žegen, je še posebej vesela in ponosna, če je v njej lepa in dobra potica ali velikonočni kruh. Nekoč, ko so povsod pekli kruh doma, so rekli, da ima v vsaki hiši drugačen okus. To velja tudi za potico. Veliko receptov in možnosti je, kako jo pripravimo; po Sloveniji so navade zelo različne. Vemo, da se kruh speče iz moke, ki jo zmeljemo iz pšeničnih zrn. Jezus sam je bil podoben pšeničnemu zrnu, ko so njegovo mrtvo telo položili v zemljo. Tudi žitno zrno je mrtvo, a ko ga posejemo na polje, se v njem prebudi novo življenje in začne rasti.

Potica, spečena v okroglem modlu, nas na veliko noč spominja na trnovo krono, ki so jo vojaki položili Jezusu na glavo. Okusna in dobra potica nam daje le malo slutiti vse dobrote in sladkosti, ki smo jih v resnici deležni z Jezusovim odrešenjem.



Je še kaj ostalo v velikonočni košari?
Je, kajne? Velika noč je velik praznik in zelo povezan z našim življenjem. Ljudje so že od nekdaj radi dajali v košaro še druga živila, značilna za njihov kraj. Praznična miza na velikonočno jutro naj bo prostor praznovanja naše vere. Naj bo pri njej prostor tudi Zanj, ki je razlog našega veselja.