Ob 200. obletnici rojstva dr. Ignacija Knobleharja poteka od ponedeljka, 23. septembra, do srede, 26. septembra, romanje v Neapelj, kjer je pokopan ta naš veliki misijonar in raziskovalec Nila. Romanje organizirajo Škofija Novo mesto, Občina Škocjan in Agencija Trud.

Prva romarska maša je bila v cerkvi Antona Padovanskega, nato so se romarji povzpeli na ugasli vulkan Vezuv in si ogledali Pompeje, ki jih je uničil izbruh vulkana.



Osrednji dogodek je bila današnja (v torek, 24. septembra) dopoldanska maša v cerkvi Santa Maria della Veritŕ pri samostanu bosonogih avguštincev, ki jo je ob somaševanju duhovnikov vodil novomeški škof Andrej Glavan. Med njo je blagoslovil spominsko ploščo v slovenskem in italijanskem jeziku, ki priča, da je v kripti cerkve pokopan Ignacij Knoblehar, slovenski misijonar v Kartumu in apostolski provikar za Osrednjo Afriko. Ob 200. obletnici njegovega rojstva so ploščo v spomin postavili rojaki iz Slovenije.


Na plošči piše: V kripti te Marijine cerkve je pokopan dr. Ignacij Knoblehar (1819 – 1858), slovenski misijonar v Kartumu in apostolski provikar za Osrednjo Afriko. Ob 200. obletnici njegovega rojstva postavili rojaki iz Slovenije.

Knobleharja so imenovali »naš oče Salomon«

»Danes je tudi god blaženega Antona Martina Slomška, našega prvega blaženega, je v uvodu v mašo dejal novomeški škof Andrej Glavan. »Zato v bogoslužju ne moremo mimo njega, a misel bomo posvetili tudi Ignaciju Knobleharju.« V pridigi je omenil tudi Prešerna in Barago in tako zaokrožil četverico slovenskih velikih mož iz 19. stoletja.



Misijonarja dr. Ignacija Knobleharja je imenoval za drugo karizmatično osebnost med našimi misijonarji v 19. stoletju. »Njegovo ime so v letih od 1848 do 1858 s spoštovanjem izgovarjali v Egiptu in Sudanu, v Evropi in tudi v Ameriki. Arabci in sudanski črnci pa so mu zaradi izredne sposobnosti, izredne modrosti in znanja mnogih jezikov rekli kar Abuna Soliman, 'naš oče Salomon'. Škof je med drugim citiral s. dr. Ivanko Tadina, ki je misijonarja predstavila na letošnjem simpoziju, namenjenem njemu. Povedala je, da je Knoblehar na svojih potovanjih pisal dnevnike, ki so bili pomemben vir znanstvena raziskovanja na področju meteorologije, zemljepisa, zgodovine, etnologije, kulture in jezikoslovja, saj je sestavil tudi slovar jezika Barijcev, v katerega je prevedel nekaj odlomkov o krščanskem nauku in molitve.


Kot simbolno vez med Škocjanom in Neapljem je Kulturno drustvo Ignacij Knoblehar Škocjan prineslo zemljo iz Škocjana.

Potem je novomeški škof Glavan spregovoril o bl. Slomšku. Posebej je omenil njegova največja dela: predstavil je škofijski sedež iz nemškega St. Andraža v Maribor in tako ohranil slovenstvo na tem območju. Delal je na področju vzgoje in izobraževanja, ustanavljal nedeljske šole in tudi založbo Mohorjeva družba. »Odkar je bil razglašen za blaženega, njegova slava ne bo ugasnila.« Zdaj je naš priprošnjik zlasti v vzgoji za ljubezen do domovine in edinosti kristjanov, ter seveda tudi do jezika.

»Priporočimo mu tu ob Knobleharjevem grobu našo Slovenijo in njeno krščansko podobo,« je ob koncu pridige dejal novomeški nadškof.


Slovesnosti so se udeležili tudi generalni prior bosonogih avguštincev p. Dorian Ceteroni, slovenska veleposlanika pri Svetem Sedežu Jakob Štunf in pri Republiki Italiji Tomaž Kunstelj ter župan Občine Škocjan Jože Kapler.

Misijonar Knoblehar je svojo zemeljsko pot končal v Neaplju

Ignacij Knoblehar se je rodil 6. julija 1819 v Škocjanu na Dolenjskem. Za pot v misijone se je odločil, ko je prebiral Baragova misijonska pisma in leta 1837 v Novem mestu poslušal njegovo pridigo. Študiral je v Ljubljani in v Rimu. 9. marca 1845 je prejel duhovniško posvečenje in bil določen za misijon v osrednji Afriki.



Cilji njegovega misijonskega delovanja v Sudanu so bili: spreobrnjenje domačinov, pastoralna skrb zanje in prizadevanje za odpravo suženjstva. Leta 1848 je Knoblehar postal apostolski vikar. Pokroviteljstvo misijona je prevzela Avstrija. Knoblehar je ustanovil več misijonskih postaj. V šolah in zgledom je vzgajal domačine. Leta 1857 je drugič odpotoval v Evropo, vendar se je zaradi oslabelosti ustavil v Neaplju, kjer je 13. aprila 1858 pri bosonogih avguštincih umrl zaradi malarije.


Prva romarska maša je bila v cerkvi Antona Padovanskega, nato so se romarji povzpeli na ugasli vulkan Vezuv in si ogledali Pompeje, ki jih je uničil izbruh vulkana.

Knobleharjeva raziskovalna dejavnost

Med svojim bivanjem v Sudanu je Knoblehar opravil šest potovanj po Nilu. Sistematično je beležil tudi podatke o meteoroloških razmerah in o vodostaju Belega Nila. Bil je prvi beli človek, ki je prišel skoraj do tretje stopinje severne širine (maja 1854). Dolga leta je ostal Knoblehar edini, ki mu je uspelo priti tako daleč na jug Sudana.



Med svojim delovanjem v misijonih je napisal številne zapiske o etnografskih značilnostih dežele, ki jih je objavljal tudi v slovenskih časopisih. Izdal je tudi knjigo Potovanje po Beli reki. Njegova raznolika in zelo bogata zbirka etnoloških predmetov je danes shranjena v Slovenskemu etnografskem muzeju v Ljubljani. Njegovo učenost in poznavanje Nila so občudovali mnogi raziskovalci, ki so se srečali z njim. Dunajsko zemljepisno društvo ga je l. 1857 imenovalo za častnega člana.







Janko Pirc, Tiskovni predstavnik Škofije Novo mesto, Katja Cingerle

Foto: Ksenja Hočevar