Doma ga je zatožil mami, češ, saj nam ne bi bilo treba jesti dan na dan samo močnika, če bi bil Tinček manj prizanesljiv. Tomaž je pričakoval, da bo mama njegovega brata močno okregala, a ga je le stisnila k sebi in mu rekla: »Tudi ptice so Božji dar in morajo živeti. O, boš videl, kako nam bodo zdaj veselo prepevale!«

Druga prigoda je bila veliko bolj kruta. Ko je bilo Tinčku dvanajst let, mu je oče obljubil, da ga bo tiste jeseni vzel s seboj v Gorico. Povedal mu je, da so tam tako visoke hiše kot tu cedre, da so vse poti na cesti tlakovane in da imajo v Gorici tako veliko cerkev, da gredo vanjo verniki treh vasi. Prisedla naj bi na voz k sosedu Robniku. Tinček je ves dan pridno delal na njivi, zvečer pa je bil tako vznemirjen, da bo šel lahko prvič v veliko mesto, da ni in ni mogel zaspati. Ugasnil je šele proti jutru. Spal je tako trdno, da ga oče ob prvem mraku ni mogel zbuditi, po drugi strani pa se mu je tudi smilil, saj je spal in se smehljal kot angelček na sliki...