Zavetnik: šol in univerz

Papež Pij XI., ki je bil Kontardov osebni prijatelj, je globoko vero in zgledno krščansko življenje tega vrhunskega znanstvenika označil za posebne vrste čudež, saj časi, v katerih je živel, niso bili kaj dosti »naklonjeni« vernim znanstvenikom. V Italiji je namreč takrat vladala izrazito proticerkvena miselnost, še zlasti v Milanu, Kontardovem rojstnem kraju. S svojim delom in učenjem je poskušal neprestano dokazovati, da si vera in znanost nikakor ne nasprotujeta in da je tudi znanstvenik svetovnega slovesa lahko dober in predan vernik. Že kot otrok je bil izredno nadarjen in bister, pa tudi muhast in poreden. Oče ga je od malih nog uvajal v svet učenosti, odkrival pa mu je tudi globine vere. Prvo sveto obhajilo, h kateremu je pristopil z dvanajstimi leti, je v njem povzročilo pravi preobrat in popolno predanost Bogu. Bil je nadarjen tudi za učenje jezikov, znal je hebrejščino, sirščino in koptščino, sanskrt, latinščino in grščino ter vse pomembnejše moderne jezike. S sedemnajstimi leti je dosegel licenciat, z enaindvajsetimi pa doktorat iz prava. Sprva je študiral v Pavii, kasneje pa v Berlinu. V ambrozijanski knjižnici je bral težko čitljiva in zapletena besedila iz bizantinskega prava ter jih prevajal v latinščino in italijanščino. Dvajset let je bil profesor za rimsko pravo in pravno zgodovino v Pavii, Messini in Modeni ter objavil več kot dvesto znanstvenih del. Bil je vseskozi človek trdnega verskega prepričanja, predan študiju in duhovnemu napredku. Kot profesor je bil prijeten in priljubljen, študentom je rad pomagal in jih spodbujal k znanstvenemu delu. Sam je bil strasten raziskovalec, a so bila vsa njegova priza­devanja vedno usmerjena v Boga, ki je vir vsega prava in začetek vsega dobrega. Med delom se je večkrat zatopil v molitev, se z molitvijo redno pripravljal na sveto mašo in več ur premolil pred Najsvetejšim, velikokrat tudi cele noči. Govorili so, da moli kakor angel; njegova molitev pred tabernakljem je bila velikokrat podobna zamaknjenju. Ob nedeljah ga je bilo težko dobiti, saj je večino časa prebil v cerkvi, kjer je imel »zmeraj toliko opraviti«. Kolikor globlje je prodiral v skrivnosti znanosti, toliko globlja je bila tudi njegova vera. Napravil je zaobljubo devištva in vstopil v Frančiškov tretji red. Zelo rad se je, skupaj z očetom, zadrževal v njihovi počitniški hišici ob Lago Maggiore. Tam sta, poleg dela, veliko skupaj plavala, Kontardo pa je rad hodil tudi v gore. Na enem takih pohodov je pil okuženo vodo iz potoka in zbolel za tifusom, za katerim je tudi umrl, star triinštirideset let.

Ime: Izhaja iz nemščine, pomeni pa »trd(en) v bitki«.

Rodil se je 4. aprila 1859 v Milanu v Italiji,
umrl pa 17. oktobra 1902 v Suni ob Lago Maggiore.

Družina: Njegov oče Rinaldo je bil profesor matematike, mati pa je bila Alojzija Buccellati. Bil je prvorojenec, imel je več bratov in sester.

Zavetnik: šol in univerz.

Upodobitve: Fotografije prikazujejo urejenega, bradatega in plešastega moža srednjih let.

Beatifikacija: Za blaženega ga je 13. aprila 1947 razglasil papež Pij XII.

Goduje: 17. oz. 20. oktobra (po serafinskem koledarju).