Ker gre za Božjega služabnika sodobnega časa, še vedno živijo ljudje, ki so papeža Lucianija osebno poznali, z njim živeli in delali. Med njimi je tudi s. Margherita Marin iz skupnosti sester Maria Bambina, ki so v obdobju pontifikata Janeza Pavla I. pomagale v papeškem stanovanju. S. Margherita je na tiskovni konferenci tik pred slovesnostjo beatifikacije po navedbah Radia Vatikan spregovorila o svojih spominih na blaženega cerkvenega dostojanstvenika.

S. Margherita Marin. FOTO: Vatican Media

Prvo srečanje v Vatikanu

»Janeza Pavla I. sem prvič videla dva dni po njegovi izvolitvi, skupaj z drugimi sestrami naše skupnosti, ki smo bile poklicane, da bi pomagale v papeškem stanovanju. Dotlej ga nisem nikoli srečala osebno, vendar smo Lucianija poznale, saj je imel od začetka svoje škofovske službe v Vittorio Veneto ob sebi sestre naše kongregacije,« pripoveduje redovnica.

Mi smo družina in imamo mašo skupaj.

»Sprejel nas je preprosto, ni nas želel spraviti v zadrego. Rekel nam je, naj molimo, saj mu je Gospod naložil breme, vendar ga bo z Njegovo pomočjo in našimi molitvami zmogel. Spominjam se, da so me naslednji dan skupaj s tajnikom Mageejem poslali iskati bogoslužna oblačila in zapreti papeževo zasebno kapelo, kjer je Pavel VI. zjutraj maševal s svojimi tajniki. Janez Pavel I. je namreč želel jutranjo mašo obhajati v zasebni kapeli v stanovanju in smo bile poleg tajnikov navzoče tudi sestre.« Janez Pavel I. je namreč dejal, se spominja s. Margherita: »Mi smo družina in imamo mašo skupaj.«

Škof Albino Luciani. FOTO: Vatican Media

Medicinska sestra s. Vincenza ga je spremljala že prej

»Na dan slovesne maše ob začetku pontifikata je na kosilo povabil tudi sestre, ki so bile z njim na patriarhatu v Benetkah. Vedno je izkazoval veliko spoštovanje do nas, redovnic. Jaz sem skrbela predvsem za garderobo in zakristijo, če je bilo treba, pa še kaj drugega. S. Vincenza je bila medicinska sestra. Bila je najstarejša in je svetega očeta poznala že vrsto let. Srečala ga je v Bellunu, ko je imel kot mlad duhovnik zdravstvene težave in mu je pomagala kot medicinska sestra. Ko je pozneje postal škof, je prosil, da bi v škofijsko stanovanje prišla tudi majhna skupnost naših sester, da bi mu pomagale. S. Vincenza je šla z njim tudi v Benetke, potem pa še v Vatikan. Povedala nam je, da na začetku ni zelo rada sprejela povabila, ker se je počutila že staro, vendar je bila potem zadovoljna.« Imela je zdravstvene težave in s. Margherita se spominja, da jim je sveti oče dejal: »Veste, sestra Vincenza ima težave s srcem, zato sem ji rekel, naj ne hodi veliko in naj se pelje z osebnim dvigalom, če ga potrebuje.«

Janez Pavel I. je vstajal zgodaj zjutraj, okoli 5. ure, nato pa je šel v kapelo, kjer je uro in pol molil.

»Kot bi bil že od nekdaj papež«

»V tistem mesecu se mi je vedno zdel miren, veder, odločen. Zdelo se je, kot bi bil papež že od nekdaj. Tudi pri molitvi se je videlo, da je bil združen z Gospodom. S svojimi sodelavci je znal ravnati zelo spoštljivo in se jim je opravičil, ker jih je motil. Nikoli nisem videla, da bi bil do kogarkoli nestrpen, nikoli. Vzbujal je pogum. Do vseh je bil prijazen.«

Papežev urnik in večerni pozdrav

»Vstajal je zgodaj zjutraj, okoli 5. ure. Nato je šel v kapelo, kjer je uro in pol molil. Vedno je molil sam, tajniki so prihajali k maši pozneje, ob 7. uri. Medtem ko je bil sveti oče v kapeli, smo sestre molile hvalnice v dnevni sobi poleg kuhinje, nato pa smo tudi same odšle v kapelo k maši. Med evharistijo ni imel homilije. Kadar je moral tisti dan nekje maševati, je pogosto pustil, da je namesto njega zjutraj maševal tajnik Magee, on pa je stregel kot preprost ministrant. Držal se je evharističnega posta, zato je zajtrkoval šele po maši. Po zajtrku je šel v svojo pisarno in bral časopise, od 9. ure dalje pa je imel ponavadi avdience. Kosilo je bilo okoli 12.30, nato je sledil popoldanski počitek. Popoldne je običajno ostal v stanovanju; študiral je in bral, tudi medtem ko se je sprehajal, je bral; redko je šel v vatikanske vrtove.«

Se vidimo jutri, sestre, če bo Gospod hotel, bomo skupaj obhajali mašo.

S. Margherita se spominja, kako mu je kardinal Villot nekoč dejal: »Vaša svetost, če boste šli v vrtove, jih moramo zapreti in nikogar spustiti vanje.« Sveti oče je v tem primeru raje ostal notri in tako je bilo večino časa. »Včasih je tudi popoldan sprejel nekatere ljudi,« nadaljuje redovnica: »Pred večerjo je s tajniki molil večernice, pogosto v angleščini. Večerja je bila okoli 19.30, sestre nismo stregle pri mizi. Nato je s tajniki zmolil sklepno molitveno uro in ko smo še pospravljale jedilnico, nas je prišel pozdravit. Vsak večer. Spominjam se, da nas je vedno prosil za molitev za številne potrebe v svetu in me običajno vprašal kaj glede priprave za mašo za naslednji dan; nato nam je zaželel lahko noč in nas vedno pozdravil z besedami: se vidimo jutri, sestre, če bo Gospod hotel, bomo skupaj obhajali mašo.«

Janez Pavel I. je z redovnicami pogosto govoril v beneškem narečju.

»Zlikajte samo ovratnik in manšete, drugo se itak ne vidi«

»Zadnji dan je bil podoben drugim. Tisto popoldne je ostal v stanovanju in ni nikogar sprejel, ker nam je rekel, da pripravlja dokument za škofe. Dobro se spominjam, ker sem tisto popoldne likala pri odprtih vratih in sem ga videla, kako hodi s papirji v rokah. Občasno se je ustavil in kaj dopisal, nato pa spet hodil in bral. Ko me je videl, mi je rekel: 'Sestra, zaradi mene imate veliko dela … ni treba tako natančno likati srajce, ker je vroče, se potim in jo moram pogosto menjati. Zlikajte samo ovratnik in manšete, veste, drugo se itak ne vidi.' To mi je rekel v beneškem narečju, ki ga je pogosto uporabljal v pogovoru s sestrami.«

Pogreb Janeza Pavla I. FOTO: Vatican Media

Zadnji večer

»Po večerji ga je poklical milanski kardinal Giovanni Colombo. Že zjutraj sem slišala, da se je sveti oče glede tega pogovarjal s tajnikomm Mageejem. In po večerji je šel k telefonu in govoril s kardinalom. Po približno pol ure se je, kot vedno, prišel poslovit od nas, preden se je umaknil v svojo pisarno. Spominjam se, da me je vprašal, katero mašo sem pripravila za naslednji dan, in odgovorila sem mu: v čast angelom. Zaželel nam je lahko noč z besedami, ki nam jih je ponavljal vsak večer: se vidimo jutri, sestre, če bo Gospod hotel, bomo skupaj obhajali mašo.«

Zdi se mi, da ga še vedno vidim pred vrati. Bil je miren kot vedno. To je njegova zadnja podoba, ki jo nosim v sebi.

Zadnji pozdrav in nasmeh

»Še vedno se spominjam tistega trenutka: bile smo vse skupaj v majhni dnevni sobi z odprtimi vrati. Ko je sveti oče odšel, se je še enkrat obrnil in nas znova pozdravil, se nasmehnil … Zdi se mi, da ga še vedno vidim pred vrati. Bil je miren kot vedno. To je njegova zadnja podoba, ki jo nosim v sebi.«

Relikvija Janeza Pavla I., rokopis Albina Lucianija. FOTO: Vatican Media

Relikvija ob beatifikaciji Janeza Pavla I.

Med včerajšnjo beatifikacijo papeža Janeza Pavla I. na Trgu sv. Petra v nedeljo so papežu Frančišku prinesli relikviarij z relikvijo, rokopisom Albina Lucianija. Zapis na belem listu iz leta 1956 (9,3 x 15,3 cm) vsebuje točke za duhovno premišljevanje o treh teoloških krepostih: veri, upanju in ljubezni, ki spominja na splošne avdience njegovega magisterija 13., 20. in 27. septembra 1978. Izhaja iz zasebnega arhiva Albina Lucianija, (APAL, ovojnica 21, fasc. 321, sl. 33-33v), iz dediščine Vatikanske fundacije Janeza Pavla I.

Delo zelo dobro izpostavlja rokopis, vdelan v najodličnejši krščanski simbol, Kristusov križ.

Relikviarij (32 x 40 cm) je delo, ki ga je zasnoval in ustvaril kipar Franco Murer. Sestavljen je iz kamnite podlage iz Canale d’Agordo (BL), rojstnega kraja Janeza Pavla I. Na kamen je postavljen križ, izklesan iz orehovega lesa, ki ga je podrla nevihta »Vaia« v noči med 29. in 30. oktobrom 2018. Delo zelo dobro izpostavlja rokopis, vdelan v najodličnejši krščanski simbol, Kristusov križ.

Relikvijo bodo hranili v stolni baziliki San Martino v Bellunu, v kateri je Albino Luciani služboval od leta 1943 do 1958, torej tam, kjer se je 23. novembra 2003 slovesno odprl postopek za beatifikacijo in kanonizacijo Janeza Pavla I. Relikvija bo izpostavljena vernikom, ki jo bodo lahko počastili.