»Pojdimo k ubožcem!« je vzklik, s katerim je Friderik ustanovil človekoljubno organizacijo Vincencijeva zveza dobrote, ki skrbi za najbolj uboge. Poudarjal je pomen krščanske ljubezni do bližnjega, ki pozablja nase in svoja prizadevanja osredotoči na drugega. To je bilo tudi vodilo njegove skromne preprostosti. Pred predavanji je prosil za milost, da ne bi rekel ničesar takega, s čimer bi spodbudil človeško pritrjevanje, temveč govoril le resnico. Obramba slednje in zavzemanje za socialna vprašanja sta bila v središču njegovega poslanstva. Opravljal ga je strastno, čeprav se je odločno boril proti svoji trmi, hitri jezi in razdražljivosti. Opiral se je na molitev, branje Svetega pisma in evharistijo.

V zapisu pričevalca beremo: »Človek se mu ni približal, ne da bi se ob tem poboljšal.« Zgovoren zgled in izziv tudi za naša srečevanja – da bi znali sejati dobro.