Duhovnik Simon Potnik nas vabi k razmisleku o pravi veličini ter služenju in ljubezni v vsakdanjem življenju. Video nagovor za otroke pa je pripravil Gregor Čušin.

Prvo berilo: Hudobni sklenejo usmrtiti pravičnega, Mdr 2,12.17–20; Ps 54; drugo berilo: Delajmo za mir, da bo rasla pravičnost, Jak 3,16–4,3

Iz svetega evangelija po Marku (Mr 9,30–37)

Šli so od tam in prepotovali Galilejo, vendar ni želel, da bi kdo to izvedel. Učil je namreč svoje učence in jim govoril: »Sin človekov bo izročen v človeške roke in ga bodo umorili, ko pa bo umorjen, bo po treh dneh vstal.« Oni niso razumeli te besede, vendar so se ga bali vprašati.

Prišli so v Kafarnáum. Ko je bil v hiši, jih je vprašal: »O čem ste se menili med potjo?« Oni pa so molčali, kajti med potjo so razpravljali med seboj, kateri izmed njih je največji. Tedaj je sédel, poklical dvanajstere in jim rekel: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« In vzel je otroka, ga postavil mednje, ga objel in jim rekel: »Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal.«

Video razlaga za otroke

Kdo je velik?

Piše: Simon Potnik

Prosite in se vam bo dalo. Polno mero, v izobilju. To je zagotovilo evangelija. Pa si hitro prevedemo, da v evangeljskih časih, nekoč nekje, skoraj že za devetimi gorami ...

Kaj pomenijo evangeljski časi in evangeljske okoliščine? Če bi danes ne bili ti časi, potem za nas ni nobene Božje obljube, tudi ne Božje volje in ne rešitve. Če delamo kuharsko mojstrovino, so pomembne vse sestavine, tudi način priprave in še kaj. Če pripravljam hrano sam in celo zase, potem ni ne kuharskega mojstra in ne mojstrovine, da me le okrepča in grem naprej v dan. Ne morem pa si privoščiti, da bi pri pripravi praženega krompirja le-tega pripravil brez krompirja. Lahko opustim čebulo, lahko sol, nikakor pa ne osnove. In evangelijske okoliščine danes brez vere so krompir brez krompirja.

Jezus je na poti skozi Galilejo učencem razlagal najgloblje skrivnosti svoje prihodnosti. Kljub temu da so bili z njim že dolgo, še vedno niso razumeli. Namesto da bi se poglobili v to, kar jim je Jezus skušal povedati, so se med seboj prepirali o tem, kdo je največji med njimi. Ta odlomek postavi pred nas temeljno vprašanje: kaj pomeni biti velik v Božjih očeh?

Merila, postavljena na glavo

Mnogokrat smo tudi mi kot učenci. Slišimo, vidimo, a ne doumemo. Prepiramo se, kdo je večji, boljši, kdo ima prav. Tudi v naši družbi se velikost pogosto meri z močjo, bogastvom, vplivom in zunanjim uspehom. Iz Jezusovih besed in dejanja pa vidimo, da je ta merila postavil na glavo.

Ni iskal slave, ni se dvigoval nad druge. Raje se je ponižal, da bi služil, in to nas uči največjo lekcijo: prava velikost ni v tem, koliko imamo ali dosežemo, ampak v tem, koliko smo pripravljeni ljubiti in služiti. Jezus, Božji Sin, ki bi lahko zahteval vsakršno čast, nas uči, da pravo veličino dosežemo z majhnostjo – z ljubeznijo in služenjem drugim.

Prava velikost ni v tem, koliko imamo ali dosežemo, ampak v tem, koliko smo pripravljeni ljubiti in služiti.

Ko Jezus postavi otroka v sredo med učence, želi pokazati, kaj pomeni sprejeti najmanjšega, najbolj ranljivega. Otrok v tistem času ni imel nobene družbene moči ali statusa, bil je odvisen od drugih. A Jezus pravi: »Kdor sprejme enega izmed teh majhnih v mojem imenu, mene sprejme.« To je resnična veličina – biti pripravljen sprejeti druge, skrbeti za tiste, ki nimajo glasu ali statusa, služiti in ljubiti brez pričakovanja povračila.

Dva izziva: prvi je dobrotljiva pozornost do bližnjega. Ni treba ustvarjati posebnih okoliščin – izkoristim priložnosti, ki so mi dane. To me bo okrepilo in približalo bližnjim in Božjemu srcu. Drugi izziv pa je pozornost na moje besede. O čem se pogovarjam? Kaj berem, poslušam? Kaj je v mojih mislih in v srcu? Morda pa se tu pojavi priložnost, da spregledam, da svet ni tako krut in temen, ampak poln priložnosti in vendarle Božji.