Pred prvim šolskim dnem smo se o učiteljskem poklicu pogovarjali z učiteljico razrednega pouka na OŠ Tabor Logatec Andrejo Kržišnik.

Biti učiteljica ni samo poklic, lahko bi rekli, da je tudi poslanstvo. Se strinjate?

Res je, je poslanstvo. Ni samo opravljeno delo, ampak misel, da so mi zaupani otroci/učenci, v korist katerih delam. Včasih si človek želi, da bi opravil delo in za opravljeno delo naredil kljukico. Pri delu z otroki pa kljukice ni; je pot, ki jo prehodiš skupaj z njimi in se na tej poti srečuješ s težjimi in lažjimi situacijami. Je pot spremljanja, spodbujanja k vztrajnosti, delavnosti, natančnosti, odgovornosti drug za drugega, zaupanja vase in nenazadnje spodbujanja radovednosti, ki jim je bila položena v zibelko in je pogoj za delo in učenje.

Ste si vedno želeli biti učiteljica?

Poklic učiteljice je bila res moja otroška želja, ki se nikoli ni spremenila. Vedno sem bila rada obkrožena z mlajšimi otroki, rada sem pomagala na njihovi poti učenja ter iskala načine, kako jim približati znanje.

Učitelj v šoli ne predaja le znanja, ampak tudi vzgaja. Kako to konkretno izgleda?

Menim, da je učitelj v veliki vzgojni prednosti, če ima otroke rad, je do njih spoštljiv in hkrati poln življenja; je oblikovana osebnost in ve, kaj je prav in kaj ne ter tudi z veliko mirnostjo, odločnostjo potem preda pravila/vrednote naprej otrokom. Vzgoja je namreč proces, ki se začne z zgledom; tako doma kot v šoli. Res pa je, da imamo včasih različne poglede na isto situacijo.

Katere dejavnike vidite kot glavne vzroke za pomanjkanje učiteljev?

Kot učiteljica imam ogromno odgovornost pri delu z otroki, hkrati pa veliko izzivov v komunikaciji s starši. Poleg tega je tudi javno mnenje vedno manj spodbudno in naš poklic izgublja vrednost. Marsikoga vse to lahko odvrne od odločitve zanj. Žal tudi tiste, ki imajo radi otroke in jim resnično želijo pomagati.

Vzgoja je proces, ki se začne z zgledom; tako doma kot v šoli.

Številni učitelji tarnajo, da so bolj kot otroci problem starši. Se bi strinjali s tem?

Včasih je res tako, ampak verjetno so vseeno to izjeme, če gledamo z vidika celotnega oddelka učencev in staršev. Nekaj so namreč izzivi vsakdana in reševanje različnih situacij. Nekaj pa so problemi, ki lahko res pridobijo svojo težo. Največkrat zato, ker vpleteni (učenec/starš/učitelj) ne uspemo priti naproti drug drugemu. Še bolj, ker se učitelji (kot tudi zaposleni v drugih poklicih) soočamo včasih s tako nespoštljivo komunikacijo, da to težave samo ojača. Naj poudarim, da je tega malo, a žal s toliko večjo težo.

Kako živite svojo vero kot učiteljica v javni šoli?

Mislim, da se to najbolj odraža v odnosu in delu do ljudi; do sodelavcev, do učencev in staršev. Skrb za dobro, za človeka. Verjetno imam še veliko prostora za to, da širim dobro naprej, a zaenkrat naj bo tako, kot pravi mati Terezija: »Kar delamo, ni nič drugega kot kapljica v morje. A če ne bi bilo teh, tudi morja ne bi bilo.«

Pogovor je del aktualne teme v novi izdaji tiskane Družine (35/2024).