Nadškof Alojzij Cvikl: Dotik Boga ima za posledico nov začetek in »da« življenju. FOTO: Tatjana Splichal



Na današnjo 6. nedeljo med letom so duhovniki po slovenskih župnijah prebirali drugi del pastirskega pisma, v katerem škofje izpostavljajo krizo kot preizkušnjo, ki nam nastavlja ogledalo, v katerem vidimo svoj pravi obraz; imamo namreč dve možnosti: da se odpovemo običajni tekmovalnosti in napetostim, si pomagamo in stopimo skupaj, ali da mislimo le na lastne koristi in izkoriščamo krizo za svojo uveljavitev, tudi na škodo najbolj ogroženih.

Mariborski nadškof metropolit in podpredsednik Slovenske škofovske konference (SŠK) msgr. Alojzij Cvikl pa se je v pridigi med nedeljsko sveto mašo v mariborski stolnici navezal na evangeljski odlomek o Jezusovi pomoči gobavcu in kot kužno bolezen, ki nas razjeda in uničuje danes, opredelil greh v vseh svojih različnih oblikah. »Biti kristjan pomeni plavati proti toku današnje miselnosti, ki daje velik poudarek na 'imeti', na uživanju, brez soodgovornosti za drugega, kar vodi v krizo družbe, kjer je hitro poteptano dostojanstvo človeka,« je poudaril nadškof Alojzij Cvikl. Njegovo pridigo v nadaljevanju objavljamo v celoti.

PRIDIGA NADŠKOFA ALOJZIJA CVIKLA

Jezus v današnjem evangeliju reši gobavca najhujše bolezni tedanjega časa. Ta je zbujala strah, saj je predstavljala simbol največje nesreče, ki lahko doleti nekoga, saj ga je izolirala in izločila iz družbe. Veljalo je prepričanje, da je bolezen zelo nalezljiva, da se lahko z njo okuži vsak, ki pride v stik z obolelim. Še hujše pa je bilo prepričanje, da je bolezen kazen za greh. Prav zato nas preseneti Jezusovo ravnanje.

Ko gobavec pride k Jezusu, se mu zasmili. Jezus iztegne roko, se ga dotakne in mu pove: »Hočem, bodi očiščen!« Jezusa ni strah okužbe. Gobavcu dovoli, da pride čisto blizu k njemu; še več, sam se ga dotakne. S svojo besedo pa Jezus pokaže Božjo moč. Seveda bo kdo rekel: »Danes ni več gobavcev med nami.« Evangelij ni samo zgodovinski zapis tega, kar se je zgodilo včeraj. Nagovarja tudi mene, v moji konkretni situaciji, stiski. Kužna bolezen, ki nas danes najeda in uničuje, je greh v svojih raznolikih oblikah.

Po judovskem pojmovanju je bila gobavost tako težka bolezen, da je »ozdraviti gobavca« pomenilo tako veliko dejanje, kot »obuditi mrtveca«. Gobavčeva prošnja razodeva neobičajno zaupanje. Ljudje so Jezusu očitno pripisovali posebno moč. Ta prošnja dokazuje, kakšen vtis je naredilo Jezusovo javno delovanje in kakšna pričakovanja je zbudilo. Ozdravljenega Jezus pošlje k duhovnikom, da bi potrdili ozdravitev prej izobčenega, da bi ga zopet sprejeli v življenjsko skupnost in v občestvo pri Božji službi.

Jezus oznanja milostnega in usmiljenega Boga in kliče k veri in zaupanju vanj. Zadnji cilj Jezusa ni, da bolnik ozdravi. Njegovo delo nima pomena samo za enega ali drugega človeka, temveč da bi vsi verovali vanj in mu zaupali. Jezus prihaja, da me osvobodi in mi podeli življenje. Ozdravitev gobavca je znamenje tistega, kar je z Jezusom nastopilo. Treba je pristopiti, pred njim poklekniti, ga prositi. Potem sledi dar.

Gospod je med nami in nas želi dvigati, spodbujati, opogumljati, da se tako okrepi naša vera in zaupanje, da bi se ob njem preoblikoval naš odnos do slehernega človeka, kajti nihče ni brez upanja in Gospod je tu za vsakogar! Biti kristjan pomeni, da si, podobno kot Kristus, prizadevamo, da bi po svojih močeh pomagali lajšati telesno in duhovno revščino, s katero se sooča današnji človek.

To pomeni plavati proti toku današnje miselnosti, ki daje velik poudarek na »imeti«, na uživanju, brez soodgovornosti za drugega, kar vodi v krizo družbe, kjer je hitro poteptano dostojanstvo človeka. Tako imamo tudi danes mnogo ljudi, ki jih je ta miselnost porinila na rob družbe in prosijo, da se jih usmilimo. Tako kot Jezus, ki se je sočutno dotaknil gobavca, in je ta ozdravel. Dotik Boga ima za posledico nov začetek in »da« življenju. Ta, ki se ga Bog dotakne, je ozdravljeni človek, ki je dobil novo moč ljubezni, ki jo lahko deli tudi ljudem v stiski.