V zadnjih dneh posebnega leta 2021 pišem tole kolumno. Zrem v utripajoče lučke na božičnem drevescu in jaslice pod njim. In razmišljam o letu, ki se izteka, o letu, ki prihaja. O preizkušnjah, ki nam jih prinaša vsak nov dan. O našem bivanju in potih, tudi o minljivosti in iztekanju tuzemskega. O življenju nasploh. O glagolih biti in iti, ki o vsakem izmed nas pripovedujeta svojo zgodbo.

Gre za dva na videz povsem enostavna in slehernemu jezikovnemu uporabniku razumljiva glagola, ki nas spremljata od prvih korakov dalje. Pomislimo samo na vprašanji Kje sem? in Kam (naj) grem? Verjetno lahko hitro prikličemo podobo malega, zbeganega otroka, ki se je v predanosti otroški igri nekoliko odmaknil od staršev in naenkrat ugotovil, da je sam. Drobni obraz se počasi skremži, oči se napolnijo s solzami, otrok zajoče, se obupano ozira naokoli ter v paniki in strahu išče svoje starše. Otrok zraste, a vprašanji sta vedno znova aktualni. Samo pomislimo, kolikokrat smo se na svoji poti u...