Verjetno sem o tem že pisala, pa nič zato. Čeprav vseskozi poslušamo, se zdi, da največkrat sploh ne slišimo dobro. Tu seveda ne mislim na tiste z okvaro sluha, ampak na ljudi, ki sicer čisto normalno zaznajo vse besede, pa vendar ne dojamejo povedanega. Ali pa se morda niti nočejo potruditi, da bi to dojeli. Biti eno samo uho pomeni pri poslušanju vključiti vse svoje čute, poleg ušes še vid, tip in še veliko drugega, tudi razmišljanje. Po dobrem poslušanju lahko nekdo reče: »Ko sem to dobro poslušal, sem videl ves problem veliko jasneje.« Ali pa: »Ko sem poslušal, sem spoznal, kako naj se odločim.« Ali pa seveda še veliko zelo veliko podobnega.

Vedno znova pa se tudi dogaja, da ljudje niso niti pripravljeni dobro poslušati in med poslušanjem samim že razmišljajo, kaj bodo rekli. Zanje je važno samo to, kar oni rečejo. In potem se zgodi, da morda tisto, kar rečejo, sploh ni povezano s tem, kar je tema pogovora in je govoril nekdo prej. Nazadnje je lahko tako, da v pogovoru...