Miro Šlibar, dolgoletni bolniški duhovnik, je odgovoren za pastoralo zdravja pri Slovenski škofovski konferenci. FOTO: Tatjana Splichal.


Poslanstvo vsakega duhovnika – posebno bolniškega – je, da je blizu človeku, ki je bolan, bodisi doma ali v bolnišnici, blizu pa tudi zaposlenim v zdravstvu in svojcem. Čas koronavirusa zahteva še več bližine, čeprav razumljivo – drugačne. Za vse, ne le za duhovnika, je to priložnost za še večjo skrb za osebno zdravje in zdravje naših bližnjih.

»V družini se ponuja možnost, da se s starejšimi in bolnimi več pogovarjamo, si kaj preberemo, skupaj pogledamo in tudi molimo. Sedanja preizkušnja je lahko spodbuda za še več, ko gre za zdravje, mislim na sprehod, spanje, toplo besedo ... Pomembno se mi zdi, da se učimo sprejemati, kar prinaša življenje. Konkretno. Moj sedanji "biti poleg" zaradi izrednih razmer, pa tudi meni primernim letom, je manj primeren za konkretne obiske bolnikov. Z veliko hvaležnostjo in občudovanjem pa spremljam sobrate, ki obiskujejo bolnike s koronavirusom,« pravi Miro Šlibar.

»Tudi sam se pogosto sprašujem, zakaj?«

Te dneve preživlja kot vsak duhovnik in kot človek, ki se močno zaveda svojih nepopolnosti. »Kot vi, se tudi sam pogosto sprašujem, zakaj? Hvala Bogu, tako še bolj razumem druge. Vse to prinašam pred Boga. Nisem ravnodušen, ko slišim, da ta ali oni zboli, posebno med poznanimi in sobrati, in vem, da tudi sam nisem imun pred okužbo. To me kliče k ljubečemu sočutju in skrbi za zdravje. Tolaženje je v oddaljeni bližini in me spodbuja k pogovoru na daljavo prek telefona, elektronske pošte, največ pa po valovih, ki jih ne ovira nobena prepreka, to je molitev in dobra, ohrabrujoča misel.«

V tem času Miro veliko piše, redno pripravlja in razpošilja mesečno Besedo starejšim, invalidom in bolnim, na radiu Ognjišče pa pripravlja mesečno Katehezo za bolnike. Rad gre v bližnji gozd nad samostanom na Dobrovi, ki ga na drugačen način "vodi" na obisk k bolnim, pa tudi k sebi in najbližjim, posebej ko je njegovo "romanje" prepojeno z molitvijo, največkrat rožnega venca. Ta ga prek internetne povezave kot lurškega kaplana še posebno povezuje s tem svetiščem.


Čas koronavirusa zahteva še več bližine, čeprav razumljivo – drugačne. FOTO: Pexels.

Trpljenje združevati z Gospodom

Kristjani si moramo priznati občutke strahu in tesnobe. »Smo ljudje, kot vsi drugi, zato nismo vedno heroji. Zato tudi težko sprejemamo trpljenje in nepričakovane okužbe, posebno če zbolijo naši dragi. Ob vsem ne pozabímo, da smo pri krstu postali Božji otroci, krščeni smo bili v Kristusa, ki je vse življenje doživljal preizkušnje, na koncu celo smrt na križu. Če smo tesno z njim povezani v preizkušnjah, strahovih in tesnobi, se nam ne more (ne sme) dogajati drugače kot njemu, če hočemo "hoditi" za njim. Pa še nekaj. Iz svoje izkušnje bolezni potrjujem, da se da trpljenje združevati z Gospodom za velike potrebe Cerkve in sveta, lahko tudi za čisto konkretne namene in osebe,« je prepričan Miro Šlibar.

»Malo besed je potrebnih v stiski, velikokrat nič!«

»Sebi in vam priporočam, da znamo v težki situaciji umolkniti. Seveda pa ne izključujem, da je še kako potrebno velikokrat tudi spregovoriti in znati poslušati. Papež Frančišek je v enem izmed svojih nagovorov poudaril, da bi morala biti tolažba in z njo nežnost nekaj normalnega v življenju človeka, kaj šele kristjana. Kako opogumljajoče so njegove besede, da nas Gospod tolaži z nežnostjo, kot to počnejo mame, ko ljubkujejo svojega otroka, ko joka. Sam pa želim posebej poudariti še, da naj nam bo v teh dneh blizu beseda iz Svetega pisma, posebno psalmov. Meni je moje novomašno geslo: Njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu (Rim 8,28),« zaključi naš sogovornik.