Še posebej si v več letih nosečnosti in dojenja nisem predstavljala, da bi si zamislila post pri hrani ali pijači ali kakšni drugi podobni odpovedi, ki bi mi še otežila že tako obremenjene dneve. Tudi vzgojena sem bila v smislu: »Prazna vreča ne stoji pokonci.« Za pester materinski dan potrebujem pogonsko gorivo. A zdaj, ko je moje telo spet »bolj moje«, ko neposredno z njim ne hranim drugega človeškega bitja, se znova sprašujem, kako naj si zastavim pripravo na veliko noč.

Po tehtnem premisleku se nisem odločila, da bi se vključila v Fiat ali kakšno drugo postno akcijo. Po preteklih izkušnjah si ne želim vnašati novosti, novih stikov zunaj družine, ampak si želim utrditi navade, ki bi me bolj povezale z možem, otroki, z Bogom preko vsega, kar sem že prepoznala za dobro, kar moram utrditi in okrepiti (»Okrepíte utrujene roke, utrdíte klecava kolena.« (Iz 35,3)). Kot rad reče p. Vital Vider na duhovnih vajah za zakonce: »Najprej mora biti domača peč dobro zakurjena.«