Vse se je začelo maja, leta 1964, ko je skupina mladih fantov začela redno zahajati v zvonik in se učiti pritrkovalskih veščin. V zvoniku niso imeli niti enega učitelja. Fantje so se namreč veliko viž naučili že doma, na posebej prirejenih ceveh, na katere so udarjali s kovinskimi palicami. Ob tem pa so jih potrpežljivo poslušali njihovi starši. 

Skupina je vztrajala cel mesec in sčasoma prejela pohvale in tudi nekaj pripomb starejših pritrkovalcev, ki so jih opozarjali na napake. Fantom pa se je pridruževalo vedno več novih ljubiteljev glasbe, tako da so starejši počasi redno, prenehali hoditi v zvonik.  

Na Brezjah so jih imeli za svoje

Sčasoma je pritrkovalec Jože Zupan nabavil avto, kar jim je omogočilo, da so obiskali tudi druge zvonike. Tako so prav hitro postali redni obiskovalci zvonov na Brezjah, kjer so jih patri vzeli za svoje, sprejeli odprtih rok in jim po maši namenili manjše zahvale za opravljeno delo. Tega so bili navajeni tudi z domačega zvonika, saj jim je takratna gospodinja Rezka redno pripravila malinovec in farovške piškote. 

Izdelali napravo za prenos zvoka iz enega zvonika v drugega

Vzrok, da niso praznovali te obletnice 1. maja, pa je ta, da so izkoristili dan celodnevnega češčenja 4. julija, ki ga praznujejo takoj po prazniku sv. Petra in Pavla, ko škofje posvečajo novomašnike. Med posvetitvami novomašnikov so Smledniški pritrkovalci v ljubljanski stolnici več let poskrbeli, da so se zvonovi iz obeh zvonikov slišali daleč po mestu. Da pa so lahko ubrano pritrkavali v obeh zvonikih, so izdelali posebno napravo za prenos glasu velikega zvona v drugi zvonik. 

Na obletnico so tako ponovno oživeli stari spomini. V očeh prisotnih je bilo videti tisto spoznanje in veselje, da so nekateri ponovno stopili v zvonik v spoznanju, da so še vedno v naših spominih. Vsak je prejel tudi skromno darilo, ki ga bo spominjalo na lepa pritrkovalska leta.