Spoštovani gospod apostolski nuncij Santos Abril y castelló, spoštovani stolni kanoniki, med katerimi posebej pozdravljam jubilante: srebrnomašnika dr. Boruta Koširja, zlatomašnika Zdravka Bahorja, 40 let duhovnika dr. Eda Škulja in Antona Rojca. Pozdravljeni tudi vsi drugi sobratje v škofovski, duhovniški in diakonski službi. Dragi bogoslužni sodelavci, bogoslovci, pevci in pevke iz Cerkelj na Gorenjskem, spoštovani svojci in prijatelji, bratje in sestre.

V središču pozornosti je naš dragi gospod biseromašnik škof msgr. Jožef Kvas. Ne zaradi človeške časti in slave, ampak zaradi čudovitega dela, ki ga je Bog naredil v njegovem življenju, da je v globini oceana Božje ljubezni dozorel biser, ki ga danes lahko občudujemo.

Božja Beseda 11. nedelje med letom nam govori, da je »žetev velika, delavcev pa malo.« Vabi nas, da »prosimo Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev«.

Jezus sam je videl velike množice, ki so bile kakor ovce brez pastirja. Zasmilile so se mu, ker so bile izmučene in razkropljene. Izbral je dvanajstere, jih poklical po imenu, jih usposobil, dam jim je oblast nad nečistimi duhovi in moč ozdravljanja ter jih nato poslal k Izraelovim sinovom. Glavno oznanilo je bilo: »Nebeško kraljestvo se je približalo!« Vsi so bili deležni izrednih dobrot zdravja, očiščenja in celo obujanja od mrtvih. Njihovo poslanstvo ni bila njihova osebna zasluga, ampak popoln Božji dar: »Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte!«

Apostolsko poslanstvo se je uresničevalo v življenju našega biseromašnika.

Rojen je bil 9. septembra 1919. Ko je imel eno leto in po,l mu je umrl oče. Mama ni imela samo šest majhnih otrok in precej revščine, ampak tudi veliko srce in močne roke za delo in vsakdanji kruh, da niso bili lačni. Stric je nekoliko olajšal težave tako, da je vzel k sebi eno izmed hčera.

Ko je bil Jože v osnovni šoli, sta cerkljanski kaplan, ki je poučeval verouk, in zaloška učiteljica tako dolgo nagovarjala mamo, da ga je poslala študirat v Ljubljano. Finančno jim je delno pomagal ljubljanski stolni prošt dr. Franc Kimovec, ki je bil Jožetov rojak. Ker pa bi zaradi pomanjkanja denarja moral prenehati s študijem, je ena izmed njegovih sester šla služit za deklo v zavod Marijanišče, kjer je Jože stanoval.

Duhovni poklic je čutil že od otroških let. V bogoslovju je študiral v težkih letih druge svetovne vojne. Zaradi nemške zasedbe Gorenjske štiri leta ni mogel iti domov. Tomšičeva družina z Vrhnike ga je spremljala in mu pomagala. Dan za dnem so v Ljubljani sprejemali poročila, da so partizani zdaj temu, zdaj onemu bogoslovcu ubili očeta ali brata ali pa oba in še mnogo hudega. Razumljivo je, da so se bogoslovci 6. letnika ki so bili že diakoni in tik pred mašniškim posvečenjem, zaradi vsesplošne preplašenosti, pridružili množici beguncev in šli na Koroško v upanju, da se bodo kmalu vrnili. Čez nekaj tednov so bili domobranci vrnjeni in pobiti. Bilo je ob koncu maja in v začetku junija 1945. Skoraj vsi diakoni so bili v duhovnike posvečeni posamič. Dne 5. junija 1945 so bili skupaj z gospodom Kvasom trije posvečeni v kraju Zagrad blizu Gospe Svete na avstrijskem Koroškem. Nekaj dni pozneje, v petek na praznik Srca Jezusovega, je v kraju begunstva na Koroškem, v Vetrinju, g. Kvas daroval novo mašo; bilo je 8. junija 1945. V taborišču, ki ni imelo strehe, ampak so bili le travniki in njive, so ostale v večini le dekleta, zlasti pa matere z majhnimi otroki. V cerkvi, kjer je daroval novo mašo, so takrat cele dneve molili križev pot in žalostni del rožnega venca. Zelo so trpeli.

Po novi maši ga je za nekaj tednov sprejel dober koroški duhovnik. Nato je Jože odšel v Italijo, kjer je dokončal bogoslovni študij v samostanu Pragli blizu Padove. Prva njegova duhovniška služba je bila v Bovcu na Primorskem. Po priključitvi Primorske k Jugoslaviji je, podobno kakor mnogi duhovniki v Sloveniji, dva meseca preživel v nekakšnem bunkerju v podzemni kleti neke podržavljene hiše. Ko je bil odpuščen iz ječe, ga je ljubljanski škof Anton Vovk poklical v domačo škofijo in ga poslal za kaplana v Semič v Belo Krajino.

Po dobrih štirih letih je nastopil službo upravitelja v župniji Stopiče pri Novem mestu. Tja je prišel pol leta za tem, ko so v Novem mestu napadli in zažgali škofa Vovka. Namenjen je bil prav v župnijo Stopiče, da bi blagoslovil nove orgle. Po desetih letih zelo uspešnega opravljanja službe župnika ga je nadškof dr. Jožef Pogačnik imenoval za kanonika kolegiatnega kapitlja v Novem mestu. Šest let za tem pa ga je poklical v Ljubljano in imenoval za stolnega kanonika. Biti kanonik v Ljubljani pomeni, da je imel poleg bogoslužja v stolnici tudi precej zaposlenosti na škofiji in v drugih skupnih službah. Kot škofov vikar za Ljubljano je znal med seboj povezovati duhovnike in vernike.

Leta 1983 je bil imenovan in prav na današnji dan, 12. junija, posvečen v pomožnega škofa. Škofiji in Cerkvi je z veseljem služil ne samo zato, ker si je izbral svetopisemsko geslo »Služiti z veseljem«, ampak tudi zato, ker je to Božja volja. Od leta 1988 do 1998 je bil generalni vikar, moder svetovalec in ljubezniv sogovornik. Pri vseh svojih opravilih je bil izredno skrben in umirjen. Posebno so ga čislali udeleženci predzakonskih tečajev, ki so videli v njem skrbnega očeta in dobrega pastirja.

Tako so minevala leta. Ko je dokončal 80 let življenja, so mu iz Rima sporočili, da je bil razrešen službe in cerkveno upokojen. Preselil se je v duhovniški dom in svoje stanovanje velikodušno prepustil svojemu nasledniku. Še vedno rad pomaga pri vseh škofovskih opravilih v nadškofiji, predvsem pa veliko moli. Kako, da je še tako mladosten? Odgovor je zapisal sam: »Časopisi me sprašujejo za moj najlepši in moj najbolj žalostni dan v 80 letih, pa rad iskreno povem, da sem bil in sem še srečen v duhovniški službi.«

Dragi biseromašnik!
Danes se ti iskreno zahvaljujem za vse, kar si lepega in dobrega storil v nadškofiji in v Cerkvi na Slovenskem. Pred desetimi leti sva skupaj praznovala okrogli mašniški jubilej: jaz 25 let, ti 50. Takrat nisva mogla slutiti, kaj vse se bo medtem spremenilo, in vendar se je. Iz tvojega učenca in občudovalca sem postal tvoj predstojnik.

Želim ti zdravja in moči za zvesto služenje tudi v prihodnje!