Škofjeloški pasijon je najstarejše ohranjeno slovensko dramsko besedilo, v obdobju baroka ga je po starejših predlogah napisal kapucinski pater Romuald. Pasijon, ki ga vsakih nekaj let uprizorijo v Škofji Loki, kjer je nastal, je doživel že tri tiskane objave.

Za najnovejšo znanstvenokritično izdajo je poskrbela Celjska Mohorjeva družba v sozaložništvu s Slovensko akademijo znanosti in umetnosti ter v sodelovanju s Fundacijo Bruno Breschi in občino Škofja Loka.

'Koprodukcija' pa ni le na založniški, temveč tudi na avtorski ravni. Pri knjigi je namreč sodelovalo več strokovnjakov, uredil jo je dr. Matija Ogrin z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, zato jo bo zgodovina verjetno imenovala 'Ogrinova izdaja Škofjeloškega pasijona', je na včerajšnji predstavitvi dejal direktor založbe in eden od avtorjev Jože Faganel.

Zametki publikacije segajo v leto 2004, ko so na inštitutu začeli projekt znanstvenokritične izdaje slovenskega slovstva. Tedaj so ocenili, da bi bilo ta biser baročne književnosti, ki ga hrani kapucinski samostan v Škofji Loki, smiselno podrobno preučiti, predvsem po kodikološki in paleografski plati - se pravi podrobno raziskati materialno podlago besedila, rokopis sam, kako je vezan, kako so listi sestavljeni v snopiče ipd. - in iz teh podrobnosti sklepati na genetični potek nastajanja besedila.

Pasijon je tako, kot je pojasnil Ogrin, primarno izšel v elektronski obliki, iz nje je sledila prirejena tiskana različica. Ta vsebuje t.i. diplomatični prepis, katerega namen je podati čim bolj zvesto podobo izvirnika. Natisnjen je neposredno ob faksimilu, pri transkripciji latinskih in nemško pisanih besedil ter njihovem slovenskem prevodu je sodeloval akademik Primož Simoniti. Vsebuje pa, kar je novost, tudi t.i. kritični prepis, ki je po Faganelovih besedah ‘rezultat raziskovanj med zapisom in možnim zapisom v modernih črkah’.

Novost znanstvenokritične izdaje je tudi, da posebej opozarja na tista mesta, v katerih se kaže, da je pater Romuald prepisoval iz nekih starejših predlog, ki se do danes niso ohranile, a so dokazano obstajale. Iz tega nedvomno izhaja, da je besedilna tradicija pasijonskih procesij obstajala, vendar se je ohranila le ta, ki jo danes poznamo pod imenom Škofjeloški pasijon, je poudaril Ogrin.

Ob rokopisu je prvič objavljen tudi snopič dokumentov z imenom Listi ob kodeksu Škofjeloškega pasijona. Prepisala in prevedla jih je Monika Deželak Trojar. Ti so se ohranili ob kodeksu, torej niso njegov del, ampak so bili vloženi vanj po naključnem vrstnem redu. Vsebinsko gledano prevladujejo povabilna pisma k ljubljanski in predvsem škofjeloški procesiji. Iz njih je bilo, kot je še povedal Ogrin, mogoče napraviti vrsto temeljnih sklepov o pasijonih na Slovenskem.