Dr. Polona Vesel Mušič: Odgovornost odraslih je, da s svojim življenjem kažemo na Boga, »rezultate« pa prepustimo Bogu. FOTO: Vid Ponikvar/Sportida



Velikonočni čas diši po prihodu Svetega Duha in z njim slovesnostih svete birme. Birma je praznik za vso župnijo, priprava na prejem zakramenta pa ima veliko vlogo predvsem za birmance, njihove družine in botre. Z dr. Polono Vesel Mušič, strokovnjakinjo na področju birmanske pastorale, ženo in mamo petih odraščajočih sinov, smo spregovorili o pripravah, kdo je primeren boter, pa tudi o njenih izkušnjah priprave na birmo v času zaprtja zaradi novega koronavirusa.

Ko se otrok pripravlja na birmo, se zdi, da vsa družina diha z njim. Kakšna je vloga družine v pripravi na birmo?

Starši smo ne le roditelji, vzgojitelji in sopotniki otrok, ampak tudi vzor in zgled življenja po veri. Če je vera resnično pomembna in vredna za nas, bo tudi za naše otroke, ki zelo dobro čutijo, kdaj je naše krščansko življenje pristno. Mladi namreč veliko bolj prisluhnejo srcu kot razumu in so bolj dojemljivi za to, kar živimo, kot za to, kar rečemo. Gre za pomembno poslanstvo, ki pa ni preprosto. Prav zato je potrebna najprej naša povezanost z Gospodom, kar omogoča molitev, Božja beseda in evharistija, kjer se še posebej živo srečujemo z Božjo ljubeznijo, ki nam daje moč za nas same in za vse, ki so nam zaupani. Nobeno prizadevanje ni zaman, saj »če hočeš drugega vneti, moraš sam goreti,« pravi blaženi Slomšek.


Dr. Polona Vesel Mušič: Birma je zastonjski dar Svetega Duha – Božje ljubezni do nas. Ne moremo si je zaslužiti ali je »narediti«, lahko jo le s hvaležnostjo prejmemo in se na to obdarovanost tudi pripravimo. FOTO: Vid Ponikvar/Sportida


Vsak birmanec naj bi imel botra. A kje naj danes povprečen birmanec najde koga, ki ustreza merilom in mu je hkrati osebno blizu?

Birmanski botri imajo zelo pomembno vlogo. Po raziskavi sodeč imajo botri za birmance v njihovih mislih, pričakovanjih in življenju vodilno mesto. A ne zaradi darila, ampak zaradi zaupljivega odnosa, ki se kaže v kakovostni komunikaciji in vsakršni življenjski in predvsem tudi duhovni podpori. Botrova desna roka na desni rami pri obredu birme birmancu zagotavlja duhovno in človeško bližino v smislu: »Ob tebi sem, vedno lahko računaš name.« Boter je birmancu zgled in sopotnik v veri, vodi ga v občestvo, njegova služba pa traja vse življenje.

Kako vemo, da je posameznik pripravljen na birmo? Kaj je najpomembnejše sporočilo, ki naj bi ga predali birmancem?

Birma je zastonjski dar Svetega Duha – Božje ljubezni do nas. Ne moremo si je zaslužiti ali je »narediti«, lahko jo le s hvaležnostjo prejmemo in se na to obdarovanost tudi pripravimo, da dragoceni dar ne gre mimo nas. Znanje nagovarja razum, treba pa je pripraviti, ogreti srce za ljubezenski odnos z Bogom.

Bog je namreč ljubezen in birma je zakrament ljubezni – to je bistveni poudarek, do katerega pa v pripravi ne moremo priti z enim samim srečanjem, ampak gre za daljšo pot poglabljanja v zakrament, kar vidim tudi pri sebi. Še po 15 letih vsakdanjega srečevanja z zakramentom birme odkrivam vedno nove poudarke in zdi se mi, da je pred mano še veliko neodkritih lepot, ki se jim vedno znova čudim in jih potem tudi z veseljem predajam naprej na srečanjih. Zato z veseljem sodelujem v pripravi, ki omogoča daljšo pot z več srečanji za različne udeležence (starše, botre, birmance, animatorje) in z raznolikimi pristopi, kot so zgodbe, pričevanje, filmski odlomki, pogovor … Tam se čuti, da smo prehodili pot, ki se po birmi še nadaljuje, kar se kaže v veselju in povezanosti občestva z Bogom in med seboj.


Dr. Polona Vesel Mušič: Povabilo k botrstvu je danes torej lahko odlično vstopno mesto za vero. FOTO: Vid Ponikvar/Sportida


Kako pa poteka priprava na birmo v letošnjem pastoralnem letu? So se zaradi epidemije odprle tudi nove priložnosti?

Moja izkušnja pred epidemijo je povezana z vodenjem številnih srečanj, duhovnih vaj, obnov ... za različne udeležence. Večinoma polne dvorane in cerkve so dragocen spomin in upanje za naprej. V času epidemije pa sem počasi prešla k delu oznanjevanja na daljavo prek aplikacije Zoom, postavili smo spletno stran vesel.net, ki je družinsko delo, ustanovili društvo itd., kar so zame povsem novi koraki. S hvaležnostjo lahko rečem, da so tudi tu dobre izkušnje in možnosti, ker se srečanj naenkrat lahko udeleži veliko ljudi (družin, botrov), tudi iz različnih župnij. Zadovoljni so, da vsebino lahko spremljajo bolj zbrano, skupaj in od doma, ne da bi potrebovali čas in imeli stroške za poti do srečanj. Še posebej to velja za botre, ki so morali prej prevoziti včasih tudi dolgo pot, da so prišli na srečanje, sedaj pa se samo pridružijo prek povezave. Tistim, ki nimajo tehničnih možnosti in znanja, navadno pomagajo bližnji. Upam, da se bo še več župnij, družin in posameznikov opogumilo in sprejelo možnosti, ki so nam dane za dobro. Prednosti takšnega načina priprave na birmo bi lahko morda ostale tudi pozneje, na primer v kombinaciji med srečanji »na daljavo« (nekatera predavanja) in »v živo« (duhovne vaje in obnove).
_ _ _

*Celoten pogovor si preberite v Naši družini (16/2021), ki jo lahko prelistate TUKAJ.*

*V celotnem pogovoru preberite še:

- kaj storiti, ko otrok izbere botra, ki ni »moralno neoporečen«,
- so birmovalci res strah in trepet za pripravnike na birmo,
- kaj gre narobe, da prihaja do tolikšnega »osipa« po birmi,
- ali namenjamo Bogu pri vsem skupaj dovolj pomembno mesto.

*Naša družina na facebooku TUKAJ.*