Mihail Afanasjevič Bulgakov (1891, Kijev–1940, Moskva) je bil ruski pisatelj, dramatik in zdravnik. Rodil se je v ugledni družini ruskih staršev v Kijevu, kar je močno vplivalo na njegovo izobraževanje in razvoj. Študiral je medicino in med prvo svetovno vojno deloval kot zdravnik, bogate življenjske izkušnje s tega področja je kasneje uporabil tudi v svojih literarnih delih. Kmalu po boljševistični revoluciji se je odločil za literarno kariero in se preselil v Moskvo, kjer je ustvaril svoja najpomembnejša dela.

Mihail Bulgakov VIR: knjiga

Bulgakov je najbolj znan po romanu Mojster in Margareta

Bulgakov je najbolj znan po svojem romanu Mojster in Margareta, ki je posthumno postal klasika svetovne književnosti. Njegova dela, kot so Bela garda, Pasje srce in Zapiski mladega zdravnika, pogosto raziskujejo temo absurdnosti življenja, moralnih dilem in boja posameznika proti totalitarizmu. Kljub številnim težavam in cenzuri, s katerimi se je soočal v sovjetskem času, je Bulgakov ostal zvest svojim idealom in nadaljeval s pisanjem. Njegova dela so danes cenjena zaradi globokega vpogleda v človeško naravo, bogate simbolike in mojstrskega pripovedovanja.

Slovenci skoraj ničesar ne vemo o življenjski poti Bulgakova

Mihail Bulgakov je avtor, ki ga slovenski bralci poznajo predvsem po njegovem proznem ustvarjanju, skoraj ničesar pa ne vedo o njegovi življenjski poti in njenih ključnih poglavjih: prva svetovna in ruska državljanska vojna, ki se ju je Bulgakov udeležil kot zdravnik, njegov morfinizem, pisateljski začetki, težki in zapleteni odnosi s sovjetsko oblastjo in Stalinom osebno, kratka leta gledališke slave, povezana z dramo Dnevi Turbinovih (1926), ki jo je napisal na podlagi svojega romana Bela garda (1924), potem antibulgakovska gonja konec dvajsetih let, skrivnostni Stalinov telefonski klic, neuspešno prizadevanje, da bi lahko odpotoval iz Sovjetske zveze, delo dramaturga v znamenitem Moskovskem umetniškem gledališču (MHAT) pod vodstvom Stanislavskega in Nemiroviča Dančenka, delo libretista v Bolšoj teatru, tri žene, med katerimi je še posebno velik vtis naredila tretja, Jelena Sergejevna (prototip Margarete iz romana Mojster in Margareta, »da bi lahko Miša objavljal, bi šla v posteljo s komerkoli«), svetovljansko življenje s sprejemi na tujih veleposlaništvih ter hkrati prepoved potovanja v tujino, nemalokrat uprizarjanja dram (tudi kontroverzne zadnje, posvečene »mlademu Stalinu«) in nemožnost objavljanja.

Prikaz prvih dveh desetletij kulturnopolitičnega življenja v Sovjetski zvezi

Monografija Alekseja Varlamova je v izvirniku izšla leta 2008 in je zadnja velika ruska biografija Bulgakova. Avtor je upošteval najnovejša dognanja literarne zgodovine, številna pričevanja in arhivske dokumente, med njimi so še posebno zanimiva poročila tajnih informatorjev, zadolženih za pisatelja. Ob tem je plastično prikazal prvi desetletji kulturnopolitičnega življenja v Sovjetski zvezi – glede na glavno osebo s specifičnega, bulgakovskega gledišča. Knjiga, ki po svoje – če jo natančno beremo – govori tudi o kompleksnosti razmerja med intelektualci in oblastjo eno stoletje pozneje, t. j. v sodobni Rusiji.

Aleksej Nikolajevič Varlamov
VIR: založba, foto Rodrigo Fernández

Aleksej Varlamov, ruski pisatelj, publicist in literarni zgodovinar

Aleksej Nikolajevič Varlamov (1963) je ruski pisatelj, publicist in literarni zgodovinar. Posveča se predvsem ruski književnosti prve polovice 20. stoletja. Od leta 2016 je rektor Literarnega inštituta Gorkega v Moskvi, predaval je na številnih univerzah v Evropi in ZDA. Za elitno rusko zbirko biografij Življenje izjemnih ljudi je napisal več biografij ruskih klasikov 20. stoletja: Mihaila Bulgakova, Alekseja Tolstoja, Andreja Platonova, Aleksandra Grina, Mihaila Prišvina, Vasilija Šukšina in Vasilija Rozanova. Za isto zbirko je napisal tudi biografijo Grigorija Rasputina. Za svoja dela je prejel več literarnih nagrad, med njimi nagrado A. Solženicina za pisateljske biografije prve polovice 20. stoletja (2006) in dvakrat (2007 in 2022) nagrado velika knjiga (za biografiji A. Tolstoja in V. Rozanova). Njegovo najbolj znano prozno delo je roman Miselni volk, za katerega je leta 2015 prejel nagrado študentski buker.

Gledališki roman

Hkrati z biografijo o Bulgakovu, ki jo je prevedel Borut Kraševec, je založba izdala tudi njegov prevod romana z naslovom Gledališki roman in podnaslovom Zapiski pokojnika (1936‒1937), ki je nedokončan avtobiografski roman Mihaila Bulgakova, v katerem je pisatelj skozi usta fiktivnega avtorja z velikim satiričnim darom pripovedoval, kako je začel pisati ter vstopil v svet ruske sovjetske literature in gledališča.

Ruska klasika Mihaila Bulgakova, roman Bela garda

Prav letos je Celjska Mohorjeva družba v zbirki Neminljivi izdala posodobljen prevod romana ruskega klasika Mihaila Bulgakova Bela garda. Zgodovinski roman nas popelje v burne dni državljanske vojne od decembra 1918 do začetka februarja 1919 v Kijevu. Skozi oči družine Turbin in njihovih prijateljev doživljamo pretresljive zgodbe o lojalnosti, izdaji, ljubezni in izgubi. Bulgakov je mojstrsko slikal kaotično ozračje in globoko osebne tragedije, ki so spremljaje zgodovinske dogodke. Preplet realističnega pripovedovanja in dramatičnih zasukov bralca vodi skozi vrtince človeških čustev in usod. Roman je tudi temeljit razmislek o človeškem stanju in morali v času vojne.

Absurdnost in kaotičnost vojne

Družina Turbin in njihovi prijatelji se soočajo z življenjskimi prelomnicami in moralnimi izzivi, ki jih prinaša vojna. Z realistično in čustveno bogato pripovedjo je Bulgakov mojstrsko prikazal kontrast med krhkostjo človeškega življenja in izjemno vzdržljivostjo, ki jo ljudje najdejo v sebi v najtežjih časih. Avtor skozi podrobno upodobitev likov in dogodkov odraža absurdnost in kaotičnost vojne, hkrati pa poudarja pomembnost lojalnosti, poguma in osebne integritete. Liki v romanu se neprestano soočajo z izdajami in težkimi odločitvami, vendar kljub temu ohranjajo svoje vrednote in človečnost. Avtor je skozi zgodbo spretno izrisal tudi globoko čustveno plat likov, ki iščejo smisel in upanje v svetu, polnem nasilja in nepredvidljivosti.

Aleš Maver in prevajalec Marjan Poljanec (v roki drži prvo izdajo Bele garde iz leta 1975). FOTO: Ivo Žajdela

Premišljena moralna in etična študija

Bela garda ni le zgodovinski roman, ampak tudi premišljena moralna in etična študija, ki bralca spodbuja k razmisleku o lastnih vrednotah in odločitvah. Skozi trpljenje in preizkušnje, ki jih doživljajo liki, je Bulgakov poudaril pomen humanosti in sočutja tudi v najbolj nemogočih razmerah. Avtorjeva sposobnost, da v zapletenem zgodovinskem kontekstu ohrani univerzalna vprašanja o človeški naravi, naredi Belo gardo relevantno in močno delo tudi za sodobnega bralca. Belo gardo smo v slovenskem jeziku dobili leta 1975 s prevodom Marjana Poljanca, tudi Sovretovega nagrajenca za izjemne prevajalske dosežke. K tokratni prenovljeni in dopolnjeni izdaji je poglobljeno spremno besedo napisal dr. Aleš Maver.