Ljudmila Ivanovna Saraskina (1947) je ruska literarna zgodovinarka in biografistka, ki je večino svojega življenja posvetila preučevanju del in biografij Dostojevskega in Solženicina, o katerih je tudi napisala svoji najodmevnejši biografski knjigi: Solženicin (2008) in Dostojevski (2011).

Biografija Dostojevski, ki upošteva vsa novejša faktografska dognanja o pisateljevem življenju in prinaša mnoge izvirne uvide, velja za eno najboljših v svetovnem merilu. Avtorica življenje in ustvarjanje Dostojevskega postavi v družbeni kontekst dobe, brez katerega ju ni mogoče razumeti, hkrati poskuša orisati pisateljevo notranjo, duhovno biografijo, ki je po svoje celo vznemirljivejša od zunanje.


Izguba staršev

Ruski klasik Fjodor Mihajlovič Dostojevski (1821–1881), njegovo dvestoto obletnico rojstva praznujemo letos, je v svojih najznamenitejših delih, med katera sodi predvsem tako imenovano peteroknižje (Zločin in kazen, Idiot, Besi, Mladenič in Bratje Karamazovi), skušal prek opisovanja izjemnih, največkrat ekstremnih dejanj ali oseb upodobiti najgloblje dileme človekove duše ter posledice človekovih odločitev.

Velikan ruske in svetovne književnosti ter ruski pisatelj in prevajalec slovi kot mojster psihološkega realizma – bolj kot z opisovanjem stvarnosti se je v svojih delih ukvarjal z analizo človekove notranjosti.

Rodil se je 30. oktobra 1821 v Marijinski bolnišnici za ubožne v Moskvi, kjer je bil njegov oče zaposlen kot zdravnik.

Družina je navkljub lepim prihodkom živela zelo skromno, saj je bil dr. Dostojevski skopuh. Mati je zaradi bolezni umrla pozimi leta 1837.

Fjodor in njegov brat Mihail sta kmalu po materini smrti odšla na Vojaško inženirsko akademijo v Sankt Peterburg, kar so načrtovali že pred njeno boleznijo.

Tudi njegov oče je kmalu zatem umrl, leta 1839. Govorilo se je, da so ga umorili njegovi podložniki. Druga zgodba je govorila o tem, da je umrl naravne smrti.

Sigmund Freud je leta 1928 povzel to zgodbo v članku Dostojevski in očetomor.


Znameniti portret Dostojevskega, leta 1872 ga je naredil Vasilij Perov. Vir: splet


Obsojen na smrt, osem let v izgnanstvu

Prva literarna dela je Dostojevski napisal med šolanjem na inženirski šoli vojaške akademije v Petrogradu. S prvim romanom Revni ljudje (1845) je navdušil petrograjske bralce.

Leta 1849 so ga zaradi udeležbe v revolucionarnem krožku Petraševskega obsodili na smrt. Tik pred izvršitvijo kazni so ga pomilostili in ga namesto tega za štiri leta poslali na prisilno delo v Sibirijo.

Ko se je po osmih letih izgnanstva, leta 1859, vrnil v Petrograd, je z bratom Mihailom ustanovil časopis Vremja. Začel je razmerje z Marijo Dimitrijevno Isajevo, ženo znanca iz Sibirije, in se z njo, potem ko je ovdovela, poročil. Zakonca sta se preselila v Semipalatinsk.

Leta 1864 ga je močno prizadela ženina smrt zaradi jetike, ki je sledila kmalu po bratovi smrti. Zaradi dolgov in pomoči bratovi vdovi in njenim otrokom je bil denarno na psu. Padel je v globoko potrtost, začel je kartati in pri igrah na srečo na veliko izgubljati.


Mukotrpna zasvojenost z igrami na srečo

Sledila so njegova najplodnejša ustvarjalna leta, ki sta jih zaznamovali dolgotrajna bivanja v Evropi in mukotrpna zasvojenost z igrami na srečo. Kmalu je spoznal Ano Grigorjevno Snitkino, devetnajstletno stenografinjo, in se z njo leta 1867 poročil. Imela sta štiri otroke, od katerih sta dva umrla v rani mladosti.
Pred dolgovi se je leta 1867 z ženo umaknil v tujino, a je v Italiji, Nemčiji in Švici zaradi zasvojenosti z igrami na srečo izgubil še več denarja. Dostojevski, ki je večji del odraslosti trpel za epilepsijo, se je deset let pred smrtjo vrnil v Rusijo, kjer je bil v zadnjih letih življenja deležen številnih počastitev.

V tem obdobju je napisal svoje najpomembnejše romane. Od leta 1873 do 1881 je opral svoje novinarske neuspehe in izdal mesečno revijo s kratkimi zgodbami,
kratkimi prikazi in članki o trenutnih dogodkih z naslovom Pisateljev dnevnik. Revija je požela velik uspeh.

Ko je s pomočjo druge žene strast do iger na srečo le premagal, se je popolnoma posvetil literarnemu ustvarjanju in zaradi iger celo dobil navdih za roman Srečkar.


Fjodor Mihajlovič Dostojevski


Velja za vodilnega predstavnika psihološkega realizma

Dostojevski je eden najvidnejših ruskih pisateljev, ki ga uvrščajo tudi med najpomembnejše romanopisce svetovne književnosti. Velja za vodilnega predstavnika psihološkega realizma, s svojim ustvarjanjem pa je močno vplival tako na področju literature kot filozofije.

V svojih romanih in drugih delih je raziskoval človeško duševnost v političnem in socialnem okviru Rusije 19. stoletja ter se ukvarjal s številnimi filozofskimi in religioznimi vprašanji.

Njegove literarne osebe se vselej znajdejo v izjemnih psiholoških položajih. Zaradi kompleksne psihologizacije likov velja v literarni kritiki za najbolj tipičnega predstavnika psihološkega realizma in očeta modernega romana.

Med njegovimi osrednjimi literarnimi deli so romani Zločin in kazen (1866), Idiot (1869), Besi (1872) in Bratje Karamazovi (1880).

Umrl je 28. januarja 1881 za posledicami krvavitve v pljučih v Peterburgu, v starosti 60 let; pri premikanju omare mu je počila pljučna arterija in umrl je zaradi krvavitve.

Dve njegovi misli: »Če si se napotil proti cilju in se med potjo začel ustavljati, da bi kamenjal vsakega psa, ki laja na tebe, ne boš do cilja nikdar dospel.«

»Človek je nesrečen, ker ne ve, da je srečen.«


Raziskoval je širša svetovnonazorska vprašanja: razmerje med dobrim in zlom, med krščanstvom in ateizmom

Navdušenost nad njegovo sposobnostjo poglobitve v človeško duševnost, predvsem v notranje boje in patologije iskateljskega posameznika, tudi danes združuje njegove številne bralce.

Dostojevski, kot človek precej protisloven in grenak tip, ki je prek osebnih dilem pravzaprav raziskoval širša svetovnonazorska vprašanja – denimo razmerje med dobrim in zlom, med krščanstvom in ateizmom – tako danes ostaja pisatelj, ki je po mnenju nekaterih preučevalcev bolj cenjen zaradi vsebine kot zaradi forme svojih del. A ni zato nič manj eden največjih modernih klasikov.


Grob Dostojevskega v Sankt Peterburgu. Vir: splet


Biografija je hkrati kulturna in idejna zgodovina Rusije

Ob njegovem jubileju je založba LUD Literatura izdala obširno biografijo Dostojevski ruske literarne zgodovinarke Ljudmile Saraskine.

Delo, ki je v izvirniku izšlo leta 2011, je zapolnilo veliko vrzel, v slovenščini namreč nimamo še nobene biografije velikega pisatelja, čigar življenjska pot odmeva tudi v njegovi literaturi.

Kot je zapisal urednik Matevž Kos je ena od odlik te monografije, da se bere kot roman. »Zelo debel roman, seveda, a zato nič manj razburljiv. Avtorica se ni izgubila v labirintu podatkov in številnih peripetij, vse to ji je služilo predvsem kot podlaga za razumevanje pisateljeve duhovne biografije.«
Opozori, da je njena knjiga hkrati tudi kulturna in idejna zgodovina Rusije, in doda, da je marsikatera izmed dilem, ki je nekoč preganjala Dostojevskega in njegove sodobnike, tako ali drugače aktualna še danes.

Kos ponuja v odgovor spodbudno misel iz slovitih Zapiskov iz podtalja, ki jih je Dostojevski objavil leta 1864. »Namreč da o svetovni zgodovini lahko rečemo prav vse, 'kar razgreti domišljiji pade na pamet. Edino enega ne moremo reči o njej – da je razumna.' In če svetovna zgodovina ni razumna, je za intelektualno preživetje toliko pomembnejša ustvarjalna domišljija.«


Zbornik Dostojevski in jaz

Hkrati z obsežno biografijo je založba LUD Literatura izdala tudi vsebinsko bogat zbornik prispevkov z naslovom Dostojevski in jaz.

Knjiga prinaša 17 raznovrstnih prispevkov slovenskih piscev na naslovno temo: od bolj splošnih, ki se dotikajo ključnih razsežnosti in tematskih poudarkov pri Dostojevskem, a hkrati s prepoznavno (avto)refleksivno noto.

Sledijo besedila, ki se posvečajo specifičnim, a še kako pomembnim vprašanjem, povezanim z avtorjevim opusom oziroma njegovim pogledom na svet, na zgodovino Rusije in Evrope ter, navsezadnje, vplivom na druge pisce, tudi filozofe in publiciste.

V ta problemski sklop sodi kompleksno vprašanje o recepciji Dostojevskega v slovenski literaturi in kulturni zgodovini.

Proti koncu se knjiga vrača na začetek: z bolj avtorsko obarvanimi prispevki, ki Dostojevskega – tudi iz čisto osebne perspektive – aktualizirajo in ga hkrati uvrščajo v svojo lastno zgodovino branj in s tem (samo)refleksije. Kako je potemtakem, čisto konkretno, z Dostojevskim in mano? O čem se pogovarjamo, če se pogovarjamo o naju? Dostojevski in jaz, torej.

Sodelujoči avtorji: Aleksander Skaza, Janko Kos, Gorazd Kocijančič (Dostojevski in mišljenje hipostaze), Borut Kraševec (F. M. Dostojevski z duhovnim sporočilom), Urša Zabukovec (Nevarna razmerja ali človek in Bog v hendikepiranem svetu), Pavle Rak, Simon Malmenvall, Igor Grdina, Tine Hribar (Dostojevski in rusko vprašanje), Neža Zajc (Staroruski vir »notranjega človeka« F. M. Dostojevskega), Ivan Verč, Alenka Koron, Sergej Valijev (Raskolnikov: draža notranjega dialoga), Matic Kocijančič, Blaž Podlesnik, Tomo Virk, Jure Jakob.