Včeraj so se ob novi knjigi z naslovom Bioetika in podnaslovom Kritična vest tehnološke civilizacije zbrali strokovnjaki, ki se srečujejo s pojmom bioetika, in ga predstavili z vidika stroke, v kateri delujejo: dr. Jože Trontelj, predsednik SAZU in predsednik Komisije za medicinsko etiko RS, dr. Borut Ošlaj predavatelj na filozofski fakulteti, dr. Urh Grošelj, zdravnik in član Komisije za medicinsko etiko RS, ki je magistriral iz bioetike, dr. Roman Globokar, predavatelj na teološki fakulteti, prav tako član komisije in pobudnik za prevod knjige v slovenščino, ter Janko Jožef Pirc, prevajalec knjige. Pogovor je vodil novinar Družine Bogomir Štefanič.

Knjiga okvir za refleksijo

V uvodnem delu je prevajalec Pirc povedal, da je bilo prevajanje Bioetike iz italijanščine precej zahtevno, a da mu je bil pri tem v veliko pomoč Roman Globokar. Pojasnil je še, da gre v Bioetiki predvsem za filozofsko razmišljanje in pogled na bioetiko. Čeprav je bila knjiga napisana že leta 1999 je še vedno aktualna, predvsem zato, ker postavlja okvir, katerega osnovni namen je refleksija filozofskega, etičnega in moralnega vidika. Prvi del je splošni, drugi pa obravnava genetiko, zunajtelesno idr. kloniranje, evtanazijo. Vendar pa bo za iskanje konkretnih odgovorov treba vložiti nekoliko več energije, saj ne gre za priročnik, kot je na primer knjiga Ramona Lucasa Lucasa Bioetika za vse (ki je leta 2005 izšla pri založbi Družina).

Tehnološki razvoj je zelo koristen, a ima daljnosežne posledice

Dr. Roman Globokar, ki je bil pobudnik prevoda Bioetike v slovenščino in je pisatelja Adriana Pessino srečal na univerzi v Rimu, kjer je predaval o filozofskih temeljih etike, je razložil, da se pri bioetiki pojavlja vprašanje, ali gre za novo znanost ali nadaljevanje tradicionalne medicinske etike: „Pessina zagovarja, da gre za novo etiko, saj gre za nov okvir, ki ga daje tehnološka civilizacija. Bioetika se pojavi ob skokovitem razvoju tehnike, ki pripelje do novih pridobitev, ki jih s pomočjo razmišljanja ne moremo več umestiti. Potreben je nov etični napor, da bi lahko dobili odgovore na vprašanja, ki se pojavijo z genetiko, respiratorjem …“ Opozoril je na pomembno dejstvo, da je znanstvenotehnološki razvoj sicer zelo koristen za sodobnega človeka, vendar pa odpira nove dileme in ima daljnosežne posledice, ki jih človek ne more obvladati: „Sproži nek tok, ki ga ne moremo več regulirati. Treba je prevzeti odgovornost za novo moč človeka.“

Interdisciplinarnost bioetike

Z bioetiko se tako srečuje cela vrsta znanosti, med drugimi tudi filozofija, ki se znajde v specifičnem položaju, ko z bioetiko poskuša najti odgovore na vprašanja znanosti, kot sta npr. biotehnologija in medicina, je pojasnil filozof Borut Ošlaj. Toda vzroki in načela se med seboj tako razlikujejo, da vlada zmeda, saj biomedicina po eni strani združuje vse vede in zato „marsikdo v akademskih vodah ob bioetiki zamahne z roko, češ s tem se lahko ukvarja vsak.

Bioetik Jože Trontelj je bil skeptičen do takega pojmovanja, saj je področij delovanja bioetike več, med njimi praktična, s katero skušajo strokovnjaki zavzeti neka stališča do biološki pojavov in produktov biotehnologije, kjer odgovarjajo na zelo praktična vprašanja, torej tam ni veliko prostora za filozofijo. „Gre za stoletje biološke vede. Kako bi komisija odreagirala na prošnjo za podaljšanje življenja za 20 let?“ se je vprašal Trontelj in pojasnil, da na primer nastaja nova panoga, imenovana sintezna biologija, ki se ukvarja z ustvarjanjem novih bitij iz anorganskih sestavin, torej praktično od „ničle naprej“. Ali celo izdelava mislečega robota, ki bo posnemal človeške možgane tako zelo, da bo sposoben čustev, ustvarjal bo svoje znanje in mogoče celo imel svojo etiko, ki bi bila po mnenju nekaterih lahko najbolj brezhibna v vesolju (torej bolj čista od človeške). Kje se bo to končalo, pa ni mogoče napovedati, meni Trontelj. Vsekakor je zdaj čas velikih sprememb in odkritij, hkrati pa čas za razmislek, zato je knjiga Pessine gotovo dobro izhodišče zanj.

Evropa kritična in nepopustljiva, ZDA pravo nasprotje

S temi vprašanji se srečujejo tudi v Svetu Evrope, ki je sicer pred sedmimi leti, ko se je vnela ena najostrejših etičnih debat o dopustnosti ustvarjanja človeških zarodkov za raziskave, odločil, da jih Evropa ne bo podpirala s financiranjem iz skupne blagajne. Na drugi strani pa so ZDA kmalu po nastopu predsednika Obame razpustile etično komisijo in naročile inštitutom izdelavo smernic za proizvodnjo zarodkov, je povedal Trontelj.

Da je Evropa vendarle na dobri poti do etične normative po mnenju zdravnika Urha Grošlja dokazuje tudi letošnja Nobelova nagrada za medicino, ki je bila podeljena za raziskave, ki so prinesle matične celice, ki so jih pridobili iz že diferenciranih celic (ne pa zarodnih) in pokazali na neke vrste znanstveno alternativo uporabi zarodnih celic. Grošelj je izpostavil dejstvo, da neke skupne globalne bioetike pravzaprav ni, da je velika razlika že med anglosaksonsko in kontinentalno. Prva je prelomila s preteklostjo in temelji na individualnosti, za Evropo pa velja princip tradicije (že od kodeksa medicinske etike, ki je star že dva tisoč let), zato ima tu bioetika globoke korenine in je pravzaprav zavzela neko mesto, ki je prej pripadalo religiji. „Tu smo lahko precej samozavestni. Kaj ni novega? Veliko iz krščanske tradicije – na primer o svetosti življenja, na čemer temeljijo človekove pravice,“ je kot enega od primerov navedel Grošelj.

Dignitarijanci vs. utilitaristi

Kljub vsemu se znotraj bioetike pojavlja razdvojenost, do katere meje je dopustna instrumentalizacija. Globokar meni, da gre za dva tokova: eden zagovarja nedotakljivost prav vsakega človeškega življenja, drugi pa je utilitaristični, pri katerem je merilo kakovost življenja, ki je sicer nedotakljvo, a dokler ta še nima ali nima več določenih kriterijev (kot so zavest, razumnost, sposobnost čutenja in načrtovanja prihodnosti), o tem tehta. Utilitaristični pragmatizem zagovarja čim večje dobro za čim več ljudi, za kar so potrebne tudi žrtve in je treba merila postavljati na novo.

Trontelj vidi vzrok za tako razmišljanje v prenaseljenosti Zemlje: „Ko je veliko neke snovi, njena vrednost pade – trenutno nas je na Zemlji pet krat preveč za vzdrževanje naravnega ravnovesja in v nedogled to ne bo moglo iti. Koncepti, kako to zmanjšati, pa so različni – dostojanstvo človeškega bitja so prvi napadli. Vse, kar priporočajo, je širjenje neke osebne svobode vrst posameznikov tako daleč, da že napade pravice drugih.“ Grošelj vidi uspeh pohoda utilitaristične etike v izhodišču, da človeštvo ne vidi več absolutnih kriterijev – ko je vse lahko predmet razprave, potem človeško dostojanstvo ni več brezpogojno, etika pa postane izmenjava vrednot: „Kar pa to ni – je razmišljanje, kaj je prav, ne kaj je nekomu všeč. Krepost in vrline so izrinjene.“

Ošlaj je misel nadaljeval v zanimivem paradoksu sekularne kulture, ki noče več izhajati iz absolutov, a jih hkrati sama predpostavlja. Že razsvetljenstvo je skušalo vprašanje vere rešiti znotraj razuma, niso pa hoteli izgubiti moralnosti. Skušali so vpeljati dostojanstvo, ki ga današnja kultura uporablja na nedefiniran način in nam omogoča nasprotne odločitve: „Splavu lahko na podlagi dostojanstva rečemo tako ja kot ne.“

Bioetika v medijih

Štefanič je na koncu goste povprašal še po prisotnosti bioetičnih razprav v medijskem prostoru. Za Grošlja so mediji „del problema“, saj propagirajo določene ideale, pogosto zelo poenostavljajo razlage, prisoten je senzacionalizem, zaradi česar prihaja do napačnih sklepov. „Zato je potrebna sistematična vzgoja, ki se mora začeti v najzgodnejših letih – vzgajati vrline (po možnosti z zgledom), čeprav so utilitarne ideje zelo mamljive.“

Tudi Trontelj je predstavil prizadevanja na SAZU, da bi etiko vrnili v vzgojni prostor – celo že v predšolsko dobo: „Če otrok v prvih dveh letih ne prejme zadostne ljubezni, ne bo mogel nikoli razviti empatije in bo postal sociopat. V času vrtca se lahko naredi izjemno veliko dobrega in nasprotno – če se ne naredi, se ga ne da nadomestiti kasneje. To so spoznanja razvojne biologije človeka.“ Opozoril je tudi na to, da slovenske šole v splošnem zelo malo opozarjajo na vrednote.

Ni vse tehnično neetično in vse naravno že etično

Globokar je dodal, da so pravzaprav učitelji tisti, ki odgovarjajo na vse te izzive kljub dejstvu, da vzgojni cilji niso zapisani v učnih načrtih, saj se ti pojavljajo v šolskem vsakdanjiku. Sam v osnovni šoli uči državljansko vzgojo in vidi, da otroke zelo nagovarja, saj se ''želijo opredeliti in tudi slišati razlage, ki so edino zagotovilo, da ne prihaja do prehitrih zaključkov: Teologija opozarja na nerazpoložljivost življenja, ko pa razpravljamo o evtanaziji, možganski smrti ali čem drugem moramo razumeti same medicinske postopke, dejstva. Ni vse, kar je tehnično neetično in ni vse, kar je v skladu z naravo, že etično samo na sebi. S teološkega vidika vse to lahko ovrednotimo''.


Knjiga Bioetika je že na voljo v spletni knjigarni Družine:
http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/knjigarna/C59873A9941E5CE4C1257B260035D139?OpenDocument


Foto: Tatjana Splichal