Romarske shode skrbno in s srčnostjo pripravlja šentjernejska župnija na čelu z župnikom in dekanom msgr. Tonetom Trpinom.

FOTO: Osebni arhiv Antona Jamnika

Ob prazniku sem poudaril, kako je Marija naša priprošnjica in zgled, da bi ohranjali binkoštnega duha, ko vedno znova prisluhnemo šepetanju Svetega Duha, ki nas vodi po poti ljubezni, odpuščanja, veselja, upanja in blagosti. Vsi se moramo vedno znova prizadevati, da v nas ne bi zmagoval jezik napuha, ko se človek zapre v svoj svet samozadostnosti, moči, kapitala, ampak bodimo kot Marija, ki prisluhne angelu in je njeno srce v vsej polnosti razpoložljivo, da spolni Božjo voljo. Torej, prav vsi smo povabljeni, da se vedno znova odpravljamo na pot od »Babilonske zmešnjave in kaotičnosti«, k »Binkoštni občestvenosti«, kjer je različnost pogledov in darov, bogastvo življenja, saj je v središče postavljen Sveti Duh in ne človeški egoizem.

FOTO: Osebni arhiv Antona Jamnika

Od Babilona k binkoštim

Prva Mojzesova knjiga pripoveduje o babilonskem stolpu (1Mz 11,1-9), ki je bil delo človeškega napuha. Človek je hotel postati enak Bogu, želel je zgraditi mesto in stolp, ki bi segal do neba. Bog jim zmeša jezike, da drug drugega niso več razumeli in gradnja je bila ustavljena. Človek v svoji samovolji hoče preseči meje, ki jih je Stvarnik položil v njegovo naravo, samega sebe hoče postaviti na oltar, seči hoče "do neba". Pa ne zato, da bi častil "nebo", torej Gospoda, ampak da bi se zaprl v svet samozadostnosti in napuha. To pa uniči njegov odnos do drugih.

FOTO: Osebni arhiv Antona Jamnika

Jezik napuha, ga ločuje od bližnjih in vodi v individualizem in pragmatizem; je destruktiven, dekadenten, ruši, zato je vnaprej obsojen na neuspeh; išče tisto, kar je slabega, negativnega, zato vodi v še večja nasprotja in konflikte; se vedno čuti ogroženega, saj gradi samo na človeški moči in časti; je silno prilagodljiv, ker nima vizije in izvira iz duhovne izpraznjenosti; je odprt za manipulacijo in sam manipulira, ker prihaja iz človeka brez hrbtenice.

Čisto drugačen jezik pa se oblikuje z jeruzalemskim binkoštnim čudežem. Kar se je v Babilonu izgubilo, namreč sposobnost za medsebojno razumevanje, je v Jeruzalemu bilo znova podarjeno. Napuh je ljudi onesposobil, da bi govorili od srca do srca in tako drug drugega zares razumeli. Sveti Duh, duh ljubezni, pa odpira srca, premaga omejenost jezikov.

FOTO: Osebni arhiv Antona Jamnika

Sveti Duh, duh ljubezni človeka usposablja za jezik, ki skuša vedno graditi; ki odkriva v vsaki stvari tisto kar je dobrega; ki se trudi za dialog in odprtost v vsej raznolikosti pogledov; ki ima vizijo in trajnost, saj njegova utemeljenost presega zgolj človeške okvire; ki zna poslušati, razumevati in se izogiba moraliziranja; ki se trudi odpuščati in začenjati znova; ki ustvarja OBČESTVO "enega srca in ene duše" (Prim. Apd 4, 32).

Naj nas zato še toliko bolj nagovorijo besede iz Apostolskih del: "Množica teh, ki so sprejeli vero, je imela kakor eno srce in eno dušo" (Apd 4,32). Jurgen Moltmann je o the besedah zapisal, da je "občestveni Duh Bog med nami. V njem se izvrši zmaga nad ločitvijo človeka od človeka. Zatiranje človeka po človeku preneha. Konča se poniževanje človeka po človeku. Odstranjena je odtujitev človeka od človeka. Iz gospodarjev in sužnjev postanejo bratje ... Kjer se zgodi kaj takšnega, tam nastopi nič manj kakor izkustvo Boga samega. Katerega Boga? Boga med nami, občestvenga Boga, Svetega Duha. Tako stopimo iz svoje osamelosti v skupno življenje. Naši strahovi pred drugimi in naše agresije, napadalnosti, postanejo smešne, saj je dovolj vsega za vse. Bog sam je tu za vse".