Na napovedani odstop papeža Benedikta XVI. se je danes odzval eden njegovih najožjih sodelavcev, nekdanji prefekt kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja, kardinal Franc Rode. Izjavo v nadaljevanju objavljamo v celoti.

»Ko smo se danes, 11. februarja ob 11.00, v Vatikanu zbrali za konzistorij, to je redno občasno srečanje s papežem, – bilo nas je okrog 60 kardinalov, tudi kard. Bertone in kard. Sodano – razen teh dveh nihče ni pričakoval, da bo papež Benedikt XVI. napovedal svoj odstop. Bilo je torej popolno presenečenje. Ob meni sta bila na levi kard. Nicora in na desni kard. Montezemolo. Nihče od njiju ni pričakoval take napovedi.

Ko je papež odšel iz dvorane, smo kardinali v spontano oblikovanih manjših skupinah ganjeni komentirali papeževo odločitev. Prevladovala je žalost, občutek, da odhaja oče in voditelj, nekateri so bili objokani.

Le dva kardinala sta bila vnaprej obveščena o odločitvi: kard. Sodano, dekan kardinalskega zbora, in kard. Bertone, državni tajnik. Kard. Sodano je izvedel za odločitev svetega očeta v petek, 8. februarja. Včeraj, 10. februarja, na god sv. Sholastike, je papež sam, lastnoročno, v latinščini napisal besedilo odpovedi in nam ga danes na konzistoriju prebral. Zatem so jo posredovali javnosti.

Odpoved papeža svoji službi je v 2000-letni zgodovini Cerkve nekaj zelo redkega in ji nismo bili priče že stoletja. Najbolj znana je odpoved papeža Celestina V. leta 1294 v mestu L'Acquila, šest mesecev po izvolitvi. Drugi primer je odpoved Gregorja XII. leta 1415 ob koncu zahodnega razkola. Umrl je dve leti kasneje.

Odločitev Benedikta XVI. sicer ni povsem nepričakovana. V knjigi Luč sveta, ki je izšla že pred nekaj leti, je povedal, da se mu zdi pravilno, da se papež v trenutku, ko se zave, da ne zmore več opravljati svoje službe, odpove svoji službi. Benedikt XVI., človek vesti, resnični služabnik Cerkve, človek čistega srca, je ta korak storil v popolni svobodi in v zvestobi samemu sebi. Ta odpoved je imperativ njegove vesti. Zato, kljub prigovarjanju nekaterih, ni spremenil svoje osebne odločitve.

Ali ima sveti oče objektivne razloge za ta nepričakovani korak? Ko je danes prihajal v konzistorialno dvorano, sta ga podpirala njegov tajnik nadškof Gänswein in ceremonier msgr. Guido Marini. Bil je res šibak, telesno slaboten. A ko je imel konec prejšnjega tedna v rimskem semenišču srečanje z bogoslovci, je dobro uro govoril na pamet, brez predloge. Imel je čudovit govor, poln optimizma, o prihodnosti Cerkve. Če so njegove telesne moči načete, tega nikakor ne moremo reči o njegovih intelektualnih sposobnostih. Njegov duh je čil in zdrav, jasen in prodoren kot vedno. V tem smislu bi lahko brez težav še naprej opravljal svojo službo vrhovnega pastirja Cerkve.

Ko smo presenečeni poslušali njegovo izjavo o odpovedi, nas je vse zajela žalost. Žalost, ker izgubljamo očeta, podobna občutku osirotelosti. Pa vendar smo to njegovo dejanje sprejeli z velikim spoštovanjem, saj je predvsem znamenje njegove velike ponižnosti in nenavezanosti na pomembno funkcijo, ki jo je opravljal zvesto, predano. Prav to ga dela velikega.

Navsezadnje je današnji korak Benedikta XVI. logično nadaljevanje tega čistega, jasnega, premočrtnega življenja. Življenja, ki je bilo vedno v znamenju čiste vesti in poštenih namenov in ki se nikdar ni pustilo odvrniti od svojih temeljnih načel. V zvestobi Bogu, Cerkvi in samemu sebi je papež ravnal tudi danes.

Vse kristjane vabim, da se ob tem združimo v iskreni molitvi za Cerkev in za svetega očeta, polni zaupanja v Gospoda, ki svoje ljudstvo neprestano podpira in vodi skozi dogodke zemeljske zgodovine.«

Vir: http://katoliska-cerkev.si/