Težko bi rekla, da je mogoče to zgodbo omejiti samo na umiranje, ker je vse dogajanje potekalo močno povezano z življenjem, odnosi, polnostjo doživljanja, ljubezni in zavedanja skrivnostnosti Božje prisotnosti.

Moj mož je bil človek z veliko začetnico. Poln je bil življenjske vedrine, radovednosti, izreden, karizmatičen vodja, ljubitelj knjig, besede. Veren in aktiven mož v vseh razmerah. Močno je bil vpet v slovensko identiteto, ljubil je svoj dom, domovino, zemljo, naravo, bil povezan s svetom in vedno znova prinašal novosti. Spodbujal je ljudi k razvoju, osebni rasti in v skupnosti. Odgovorno in srčno se je zavzemal za osamosvojitev Slovenije. Rad je imel svojo družino, svoj zakon, otroke, vnuke. Spoštoval je svetost življenja.

Razmeroma pozno so mu zdravniki odkrili zelo redko, neozdravljivo bolezen. Statistika je napovedala kratko življenje. (Kljub temu je živel še 30 let.) Bil je to čisto poseben, šokanten trenutek soočanja z Bogom presenečenja. »Ne, ne bova se podredila temnim oblakom,« sem se odločila, »z zaupanjem Vanj ti bom stala ob strani z vsem, kar bom lahko in kar boš potreboval,« sem mu obljubila. Moj mož se je strinjal, da se na statistiko ne bomo več ozirali. Sprejel bo pomoč in živel dalje. Kot pravi sv. Benedikt, moli in delaj. In je. Večina ljudi, celo otroci niso vedeli, kako resna je njegova bolezni. Živel je polno in opravljal izredno zahtevno, ustvarjalno delo, ki ga je veselilo. Sprejel je velik izziv na vodilnem položaju, v svetovnem merilu uspešno. Rad se je izobraževal in učil druge. Veselil se je razvoja in uspeha tudi drugih. Tudi mene je spodbujal k razvoju in me rad spremljal na mojih predavanjih, predstavitvah. Bil je zanimiv tudi za mlajšo generacijo, saj so občudovali njegovo izredno razgledanost. Vse ve, so pravili. Vsa leta zakonskega življenja je rastel v medsebojni povezanosti, bil zvest in izredno ljubeč mož.

Rad je imel svojo družino, svoj zakon, otroke, vnuke. Spoštoval je svetost življenja.

Čutila sem veliko hvaležnost in dala sem vse od sebe, da sem mu stala ob strani, ko je kaj potreboval, ko si je zaželel, ko sem odkrila, kaj mu zelo veliko pomeni. Čutil je mojo podporo, mojo solidarnost, mojo ljubezen tudi takrat, ko se je na njegovi poti zelo zapletlo. Kot močna osebnost, kristjan, veren mož, je bil v očeh nekaterih vplivnih ljudi na previsokem položaju.

Stresno življenje je slabo vplivalo na njegovo bolezen. Kdor ga je bolje poznal, ga je imel na nek način rad, ga je spoštoval. Tako tudi zdravniki. Bila sem ob njem in to so sprejeli. Vedno so mi dali možnost, da sem ga lahko podpirala, bila z njim tudi v bolnici. Ko so ga na infekcijskem oddelku skoraj čudežno rešili smrti, sem se srečna oddahnila in o očetovem stanju iskreno povedala otrokom. Odločno so mi rekli, naj očetove bolezni ne nosim sama, da želijo vedeti, kako je z njim. Od takrat smo si zaupali in se med seboj bolj podpirali. Mislila sem, da moram otroke zaščititi pred trpljenjem, bolečino, a to ni realno življenje. Iskrenost, tudi ko je hudo, je bistvena tolažba in varnost.

Mislila sem, da moram otroke zaščititi pred trpljenjem, bolečino, a to ni realno življenje.

Celotno zdravstveno stanje se je sistematično slabšalo. Telo je odpovedovalo. Ko se je pripravljal na osmo operacijo, se je zavedal nepredvidljivosti, šibkosti svojega stanja. Pisal mi je …

Napisal je duhovno oporoko. Otrokom, vnukom. Meni je napisal, da sem navdih, da sem ljubezen njegovega življenja, se mi zahvalil … Opravil je življenjsko spoved, prejel zakramente. Potem ni mogel več pisati.

Slutila, občutila in razumela sem njegove želje. Vedela sem, da verjame in čuti, da ga podpiram. Bila sem z njim, še posebno močno takrat, ko je spoznal, da se zaključuje njegovo življenje. Bila sem ob njem. Molila sem in ga držala za roke. To ga je držalo pokonci in ga pomirjalo. Obenem pa mu je odpiralo nova obzorja, skrivnostne iskrice neskončnosti, presežne večnosti.

Kako sveto je človekovo dostojanstvo v času, ko zaključuje svoje življenje, ko z veliko občutljivostjo spremlja vse, kar je bilo, kar je in kar bo. Sočutje, blažilna skrb, prijazna nega, bližina ljubeče osebe izčrpanega človeka pomirja in odpravlja strah ter občutek uničujoče zavrženosti od bližnjih. Tak občutek se lahko prelije na odnos do širše družbe, smisla bivanja.

Bila sem z njim, še posebno močno takrat, ko je spoznal, da se zaključuje njegovo življenje.

Kar mraz me strese ob nemoči starih in onemoglih bolnikov, ob misli, da jih usmrtijo. Ne morem niti pomisliti na to, da bi moj ljubljeni mož kadarkoli pomislil na prostovoljni konec življenja – samomor v sodelovanju z zdravnikom. Njemu je bilo življenje sveto, ne samo njegovo, vsako človeško življenje. A ne gre samo za mojega moža, gre za vsakega človeka, ki sam, brez podpore, v negotovosti ob zaključku svojega življenja obupa, kar se lahko stopnjuje do velikega strahu ali panike. Takrat namreč potrebuje sočutno, nežno prisotnost, dotik sočloveka, ki ima srce za trpljenje bližnjega. Še zdaj čutim roko, ki se je ob mojem objemu povsem sprostila, in hvaležen, ljubeč pogled, ki se je prelil kot smehljaj čez ves obraz in ostal prelep tudi še potem, ko je zaprl oči.