Malo nazaj še ob Jordanu, polni Svetega Duha in navdušeni nad glasom iz nebes, po puščavi skušnjav kar na gori spremenjenja, zdaj pa že v svetem mestu, na tempeljski ploščadi, tik pred judovsko veliko nočjo. Geografsko in časovno v središču dogajanja. No, ne še čisto. Končno govorimo o obljubah, ki se še niso izpolnile. Smo v templju, ki ga zidajo človeške roke, ki ga tudi podirajo, in obhajamo praznik, ki govori o obljubi, ki se bo izpolnila: da bo prišel obljubljeni mesija.

Če se po daljšem času vračamo v domači kraj, kam gremo najprej? Gotovo domov, k staršem. Zato ni čudno, da Jezusa spet najdemo tam, kjer se je pred leti izgubil izpred oči staršev, tam, kjer je žel začudenje učiteljev … tam, kjer je bil ne samo kakor doma, ampak res z Očetom. Kar naredimo test. Ko pridemo na kakšno družabno srečanje in je tam velik prostor, v katerem je zbranih veliko znancev, sodelavcev, kolegov, h komu gremo, koga poiščemo, s kom se največ pogovarjamo? On je z Očetom zgodaj zjutraj...