Danes (14.20) se bo z ženskim šprintom začel pokljuški del svetovnega pokala v biatlonu, na Rudnem polju bo svetovna elita ostala vse do nedelje. Med obetavnimi slovenskimi biatlonkami, ki zaenkrat tekme najvišjega ranga bolj ko ne spremljajo od daleč, kmalu pa bi utegnile biti tudi same njihove udeleženke, je tudi najstnica Lena Repinc, s katero smo se pogovarjali za novo številko revije #Najst.

Pogovor je bil objavljen v novi številki revije za mlade #Najst.

Se spomnite svojih športnih začetkov? Kdo ali kaj vas je navdušil(o) za biatlon?

Svojih začetkov se spomnim zelo jasno. Ko sem bila majhna, me je oče pozimi kdaj vzel s seboj na smučke. Izgledalo je tako, da sem jaz samo stala na smučeh, on pa me je privezal nase in me vlekel za sabo. To je bila ena mojih najljubših zimskih aktivnosti. Še preden sem začela trenirati, sem se udeležila tekme ali dveh v Bohinju. V cilj sem pritekla zadnja, daleč za vsemi ostalimi. Trenirati pa sem začela v prvem razredu osnovne šole. Ni bilo na mojo pobudo, daleč od tega, vendar nisem imela izbire. Oče je bil trener v klubu in od mene je bilo pričakovano, da se bom včlanila v klub. Biatlon in tek na smučeh sta se mi vedno zdela super, ko sem druge gledala takmovati po televiziji. Misel na to, da bi morala to početi jaz, pa se mi ni zdela preveč privlačna. Tudi ko sem začela trenirati, je trajalo leto ali dve, preden sem vzljubila ta šport. Na začetku sem bila pravi antitalent in mislim, da me je to odvračalo. Nekega popoldneva pa sva šla z očetom skupaj sama na trening in tisti dan se mi je poklopilo. Končno sem razumela, kako moram teči, razumela sem tehniko. Od takrat naprej je bilo vse drugače. Na smučeh sem začela uživati, komaj sem čakala, da grem na trening, nikoli več nisem bila zadnja in zame je bilo vse tekma.

Če se ne motim, je bil tudi vaš oče smučarski tekač in nato trener. Lahko rečete, da so vam bile tekaške smuči položene že v zibelko?

Drži, oče je bil trener v klubu in že kot precej majhna sem stala na smučeh. Ne bi pa se strinjala z izjavo, da so mi bile smučke položene že v zibelko. Prva štiri leta smo namreč živeli v študentskem bloku v Ljubljani, saj sta starša še študirala.

Motivacije za treninge in tekme mi pa res nikoli ne zmanjka. Vsakega treninga se veselim, tudi slabi rezultati mi ne vzamejo volje, temveč mi dajo le dodatno motivacijo.

Sta vas starša podpirala pri prvih športnih korakih in ali je tako še vedno?

Vsekakor. Od vedno imam njuno podporo. Ne le pri športu. Izjemno sem jima hvaležna, da sta me “prisilila” v to, saj si sedaj ne morem predstavljati življenja brez biatlona. Oče je vedno prišel na vsako slovensko tekmo, če je le mogel. Ko sem kot mlajša tekmovala še v teku na smučeh, je hodil tudi na tekme v tujino. Pomagal je tudi pri pripravi smuči za tekmo. Še danes skrbi za moje smuči za trening in za ostalo trening opremo. Brez njega bi bili moji kolesi popolnoma zarjaveli. Poleti greva večkrat skupaj na kolo in tudi na kolesarske priprave. To so moji najljubši treningi v pripravljalni sezoni. Še danes pride na vsako tekmo na Pokljuki in tudi mami se večkrat pridruži. Brez njene podpore prav tako ne bi šlo.

Lena Repinc: Da, olimpijske igre 2026 so moj glavni cilj. Takrat bom stara 22 let in mislim, da že lahko dosežem precej dober rezultat. Drzna napoved ali ne, pomembno je, da ima športnik visoke cilje, saj lahko le tako napreduje. FOTO: Gregor Repinc/Sportida

Kako ste doslej skozi kariero usklajevali šport in šolo? So vam šli učitelji na roko? So vas spodbujali na vaši športni poti?

Šolo in šport je vsekakor težko usklajevati. V osnovni šoli je še šlo, saj smo imeli treninge le štirikrat do petkrat tedensko in vedno popoldne, tekme pa zgolj za vikende. Ko sem prestopila na malokalibrsko puško, je vse postalo bolj resno. Treningi so bili pogostejši, odhajali smo na priprave za ves teden, treninge smo imeli tudi dopoldan in pozimi me skoraj ni bilo v šoli zaradi vseh tekmovanj. Pa sem imela kljub temu vsa leta povprečje 5,0 in bila na koncu še zlata maturantka. Torej je vse mogoče. Seveda brez prilagajanja profesorjev ne bi šlo. Na Gimnaziji Jesenice so bili zelo razumevajoči in sem se z njimi lahko zmenila za individualne ure, dodatno razlago in posebne datume za ocenjevanja. Hvaležna sem celotnemu kadru gimnazije, da so mi omogočili vse te prilagoditve pri šolanju in me tudi spodbujali pri športu. Pred tekmami so mi vedno zaželeli veliko sreče, po dobrih nastopih pa so mi pošiljali sporočila, kako so veseli zame, kar mi je res ogromno pomenilo. Tudi sošolke so mi vsak dan sproti pošiljale snov, da sem se lahko učila. Bilo je zelo naporno, priznam, lahko bi bilo sicer precej lažje, vendar sem perfekcionistka in hotela sem imeti dobre ocene. Se pa noben profesor ne bo prilagodil športniku, če ta ne bo sam pokazal zanimanja. Najpomembnejše je, da sam pristopiš do profesorjev in se z njimi vnaprej dogovoriš o opravljanju svojih obveznosti ter se tega tudi držiš.

Šola vam sicer ni delala težav – je res, da ste tekmovali tudi na državnih tekmovanjih iz znanja, lani denimo iz zgodovine?

Ja, udeleževala sem se tudi šolskih tekmovanj. V osnovni šoli sem šla prav na vsa tekmovanja in dobila sem celo dve zlati in nekaj srebrnih, kar je zadostovalo za Zoisovo štipendijo. V gimnaziji je bilo tega precej manj, saj sem imela manj časa, a sem se vseeno uspela udeležiti kakšnega.

Res je, sem perfekcionistka. To ima svoje prednosti, ima pa tudi veliko slabosti. Zaradi tega si včasih zadam preveč in sem zato pod stresom, kar negativno vpliva name.

Letos ste brucka – kaj študirate in kako bo z izpiti, zimsko izpitno obdobje je ravno sredi zimske sezone?

Trenutno sem v prvem letniku Biotehniške fakultete, smer Živilstvo in prehrana. Pravzaprav imamo mi že sedaj (decembra) prvo izpitno obdobje, saj imamo vsak semester razdeljen še na dva bloka. Bomo videli, kako se bo dalo. Nekaj je prilagoditev, vseeno pa mi bo večino ostalo za po sezoni in potem čez poletje.

Kako je bilo, ko ste prvič prijeli za puško? Kako ste se kot deklica spoprijeli z njo, s čim ste imeli največ težav?

Kot vsi ostali, sem najprej začela streljati z zračno puško. Streljanje mi je bilo od nekdaj všeč in vedno mi je šlo precej dobro. Za punce ni ravno značilno, da bi streljale, zato sem bila ponosna na to, da jaz to delam. Ne bi rekla, da sem imela pri streljanju kdaj kakšne večje težave, niti pri prehodu na malokalibrsko puško ne. Takrat mi je streljanje postalo še toliko bolj všeč.

Lena Repinc: Od vedno imam podporo staršev. Ne le pri športu. Izjemno sem jima hvaležna, da sta me “prisilila” v to, saj si sedaj ne morem predstavljati življenja brez biatlona. FOTO: Gregor Valančič/Sportida

Ste v športu izstopali že kot otrok? Katere glavne prelomnice v vaši dosedanji karieri bi izpostavili?

Ne, nikakor. Na začetku sem bila pravi antitalent. Tudi pozneje nisem bila nikoli prav v špici. Bila sem blizu najboljših, ne pa najboljša. Šele na malokalibrski (MK) puški sem naredila preboj in začela osvajati kolajne. Velik napredek sem naredila pod vodstvom Mihe Podgornika, ki je bil moj trener prvo leto na MK. Največji uspehi pa so prišli, odkar je moj trener Jure Ožbolt. Prva večja prelomnica je bilo 5. mesto na kratki individualni tekmi pokala IBU v Arberju. Na ta rezultat sem najbolj ponosna. Potem pa seveda MSP v Obertilliachu (2 zlati in 2 srebrni kolajni), MSP lani v Utahu (2 stebrni) in EYOF na Finskem (zlato odličje). Ogromna prelomnica je bil tudi nastop na članskem svetovnem prvenstvu na Pokljuki.

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste zaradi prenasičenosti s športom pomislili, da bi puško in smuči zagnali v kot?

Ne, nikoli. Motivacije za treninge in tekme mi pa res nikoli ne zmanjka. Vsakega treninga se veselim in ko sem na faksu, ves čas samo čakam, da bo konec, da grem lahko domov na trening. Tudi slabi rezultati mi ne vzamejo volje, temveč mi dajo le dodatno motivacijo.

Tako predlani kot lani ste na mladinskem svetovnem prvenstvu krojili vrh in kopičili osvojene kolajne. Ima katera od njih prav posebno vrednost?

Vse kolajne na MSP imajo posebno vrednost. So odraz trdega dela in dokaz, da grem v pravo smer. Mogoče so bile predlanske kolajne bolj nepričakovane, saj sem imela na začetku sezone težave z vnetim živcem in sploh nisem vedela, ali bom lahko tekmovala. Pa se je na koncu vse dobro izšlo.

Veliko ste na poti. Ali radi potujete, koliko sveta ste že videli?

Rada obiskujem nove kraje, sovražim pa transport do tja. Leteli smo celo v ZDA, kar je bila definitivno izjemna izkušnja, a ko pomislim na 32-urno pot do tja, me ne vleče nazaj. Tudi hrana v tujih državah zna biti velik problem, saj ne najdeš povsod takih stvari kot doma. Potovanje ima svoje prednosti in slabosti, a ko potegnem črto, sem hvaležna, da me biatlon popelje v toliko različnih držav. Lani celo v Kazahstan.

Da je vaš cilj olimpijska kolajna leta 2026, ste že večkrat ponovili. Zelo drzna napoved?

Da, olimpijske igre 2026 so moj glavni cilj. Takrat bom stara 22 let in mislim, da že lahko dosežem precej dober rezultat. Drzna napoved ali ne, pomembno je, da ima športnik visoke cilje, saj lahko le tako napreduje. Na MSP sem že dobila kolajno, zato to ni več moj primarni cilj. Seveda se želim še naprej uvrščati med najboljše tri, ampak to je le korak na poti do mojega cilja.

Lena Repinc: Česa biatlon nima, da me ne bi privlačil? Treningi so zelo raznoliki, ves čas smo zunaj v naravi, tekme so napete do zadnje sekunde in biatlonska skupnost je res izjemna. FOTO: Primož Lovrič/Sportida

Kaj ima biatlon, da vas tako zelo privlači?

Česa biatlon nima, da me ne bi privlačil? Treningi so zelo raznoliki, ves čas smo zunaj v naravi, tekme so napete do zadnje sekunde in biatlonska skupnost je res izjemna. So tudi slabi trenutki, seveda, prav nič prijetno ni tekmovati v tankem dresu v hudem mrazu in vetru, a to so le redki trenutki. Lepih je veliko več.

Bili ste najboljša mlada zimska športnica v Evropi. Kaj vam pomenijo taka priznanja?

Nagrada Piotr Nurowski mi ogromno pomeni. V Evropi je toliko odličnih mladih športnikov in da so med vsemi izbrali prav mene, je neverjetno. To je bilo kot zadetek na lotu. Ko drugi prepoznajo tvoj talent, si lahko prepričan, da delaš prav. Taka nagrada veliko pomeni tudi za Slovenijo in njeno prepoznavnost, saj na nas radi pozabijo. Ko jo je letos prejela Nika Prevc, smo kot država dokazali, da nas ne gre spregledati.

Ste res perfekcionistka? Vam to vedno samo koristi ali je to včasih lahko tudi breme?

Res je, sem perfekcionistka. To ima svoje prednosti, ima pa tudi veliko slabosti. Zaradi tega si včasih zadam preveč in sem zato pod stresom, kar negativno vpliva name. Letos res delam na tem, da optimiziram študij in študijske obveznosti. Šlo bo tudi brez desetk. Verjetno je bolje, da čim več energije in časa usmerim v biatlon.

Ne zdi se mi, da mi kar koli manjka, da bi mi bilo zaradi biatlona kar koli vzeto. Nasprotno, menim, da imam jaz veliko več priložnosti kot ostale.

Kaj počnete v prostem času, če vam ga sploh kaj ostane?

Poleti večino prostega časa preživim ob jezeru – veliko berem, plavam in se družim s prijatelji. Rada grem tudi na sprehod v naravo in preživljam čas s psom Thorom. Veliko tudi kuham in pečem. Skoraj nikoli pa me ne boste ujeli ob gledanju kakšnega filma ali serije, to ni ravno po mojem okusu. Prosti čas raje preživim na svežem zraku.

Kako bi se opisali v nekaj besedah?

Zavzeta, natančna, organizirana, vztrajna.

Ste kdaj pomislili: kaj vse imajo vaše vrstnice, česar vi nimate, ker ste stoodstotno predani športu?

Malo drugače gledam na to – kaj vse imam jaz, česar ostale nimajo. Ne zdi se mi, da mi kar koli manjka, da bi mi bilo zaradi biatlona kar koli vzeto. Nasprotno, menim, da imam jaz veliko več priložnosti kot ostale. Zabave in podobno me tako ali tako ne pritegnejo. Zvečer grem rada zgodaj spat in zjutraj zgodaj vstanem, potem pa grem na trening in lahko počnem tisto, kar imam najraje.