Predvsem v zahodni Evropi se že dlje časa soočajo s pojavom »zapuščenih« cerkvenih objektov, ki so jih župnije oz. škofije primorane prodati, saj nimajo sredstev za vzdrževanje veličastnih zgodovinskih stavb, ki žal več ne služijo svojemu namenu. Kaj torej storiti s praznimi cerkvami? Obnova in vzdrževanje da ali ne, in s kakšnim namenom?

S tem vprašanjem se soočajo tudi v Franciji, poroča spletni portal La Croix International. Kot pišejo, želi francoska vlada pomagati pri financiranju obnove podeželskih cerkva, v okviru kampanje za uvrstitev kulturnih stavb med zgodovinske spomenike, kar omogoča večji dostop do državnih subvencij. 

Francoski predsednik Emmanuel Macron je obljubil, da bo država pomagala vasem in občinam po vsej Franciji pri financiranju vzdrževanja in obnove njihovih cerkva. V okviru svoje zaveze namerava predsednik sprožiti novo kampanjo za zaščito bolj ali manj zapuščenih objektov: danes je namreč v Franciji od 50.000 verskih objektov, namenjenih bogoslužju (od tega 42.000 katoliških), le 10.500 uvrščenih na seznam zgodovinskih spomenikov. Macron želi znova uporabiti orodje nacionalnih subvencij, kot se je zgodilo v primeru pariške stolnice Notre-Dame, ki je bila močno poškodovana v požaru.

Nujen in priljubljen ukrep

Zveni odlično. Od leta 1905 so francoska mesta in vasi lastniki bogoslužnih objektov, zgrajenih pred tem datumom: od tega je velika večina katoliških cerkva, ki imajo težave s financiranjem obnove in vzdrževanja svojih zvonikov. Zato je predsednikova poteza nujno potrebna. Gre tudi za priljubljen ukrep, saj so Francozi, kot kažejo vse ankete in raziskave, izredno navezani na svoje cerkve.

Prav nič preprosto ni v številnih vaseh priti do dragocenega ključa, ki omogoča vstop in občudovanje dragocenega oltarja ali slike, skritih v skoraj nikoli uporabljenem prostoru.

Takoj, ko katero koli izmed njih prodajo, spremenijo v hotel, telovadnico ali kar koli drugega, vsa soseska zgroženo zaječi … Povsem razumljivo, toda če se nedeljskih bogoslužij udeležuje manj kot 3 odstotke prebivalstva, kakšen smisel imajo te obnove? Kakšen smisel ima ohranjati »zaprto dediščino«?

Prav nič preprosto ni v številnih vaseh priti do dragocenega ključa, ki omogoča vstop in občudovanje dragocenega oltarja ali slike, skritih v skoraj nikoli uporabljenem prostoru. Kako dolgo bodo Francozi še pripravljeni plačevati za stavbe, ki postajajo nekakšni duhovi preteklosti, se sprašujejo pri omenjenem spletnem portalu?

»Vsaka prižnica ima svojega župnika«

Gre za občutljivo vprašanje. Po eni strani Francozi cenijo svoje cerkve, po drugi strani pa verska raba še zdaleč ni glavni namen teh objektov. Katoliška cerkev ima kot dobrotnica stavb pravico odločati o tem, kako se bodo nepremičnine uporabljale. Zato lahko sprejme ali zavrne gostovanje drugih dogodkov, pogosto koncertov. Težava pa je, da ima »vsaka prižnica svojega župnika«, ki se na prošnje odzivajo zelo različno.

Nedvomno je v interesu Cerkve kot ustanove, da se omogoči »skupna raba« cerkvene stavbe ali, kot pravijo škofje, v ožjem smislu, »združljiva raba«. Cerkve v Franciji tako recimo enkrat mesečno uporabljajo za obhajanje svete maše, v njih pa prirejajo tudi koncerte in gledališke predstave ali jih uporabljajo kot kraj spomina, izobraževanja (o dediščini in zgodovini), prostor za umetniško ustvarjanje ali celo za dobrodelno dejavnost, kot je skupnostna trgovina z živili ali dnevno zavetišče za brezdomce.

Manj duhovnikov

Z malce dobre volje si lahko vse te druge storitve predstavljamo na tisoč različnih načinov. Ob tem pa se mora institucionalna Cerkev še vedno odreči tradicionalnemu pojmovanju svoje organizacije, ki sega več kot osemsto let v zgodovino: od gregorijanske reforme naprej župnijska cerkev velja za zakramentalni prostor v rokah pristojnega župnika.

Število duhovnikov nenehno upada in fizično je nemogoče, da bi tako ali drugače oskrbovali vse cerkve.

Torej … brez duhovnika ni cerkve … Žal pa to ni več mogoče, preprosto zato, ker število duhovnikov nenehno upada in je fizično nemogoče, da bi tako ali drugače oskrbovali vse te cerkve. Ko duhovnik reče »moja« župnija in mora upravljati 48 cerkvenih stavb, je to precej zapleteno in naporno. Priznati je treba, da je v ureditvi, kakršno poznajo v Franciji, stvar celotne skupnosti, kako se te cerkve uporabljajo.

Če županov urad obnavlja cerkev, je seveda razumljivo, da bodo mestni uradniki želeli videti, kako objekt lahko služi družbi. Nekaj je gotovo in to bi moralo pomiriti tudi francoske škofe, ki so glede tega vprašanja precej zaskrbljeni: edini način, s katerim je mogoče zagotoviti, da bodo te cerkvene stavbe še naprej služile skupnemu dobremu in ne bodo prešle v zasebno last, je ta, da Cerkev ostane njihov najemnik. Malo je takšnih, ki bi jo želeli izriniti. Zatorej upanje v Franciji še živi.

»Tesco Express« v angleški grofiji Dorset. FOTO: Alwyn Ladell/flickr

Združeno kraljestvo: cerkev kot živilska trgovina

V Združenem kraljestvu pa zapuščene cerkvene objekte že več let spreminjajo v prostore s povsem drugo namembnostjo. Marsikje so uredili prenočišča za popotnike, manjše cerkve so zelo priljubljeni bivalni objekti, ki mnogim arhitektom predstavljajo velik izziv, v grofiji Dorset na jugozahodu Anglije pa so nekdanjo metodistično cerkev leta 2010 spremenili kar v živilsko trgovino, je poročal britanski BBC.

Zunanjost nekdanjega svetišča je bolj ali manj nespremenjena, razen velikega napisa, ki mimoidočemu sporoča, da je tu zdaj »doma« Tesco Express.

Na stavbi so ohranjena barvna okna, ki prikazujejo svetopisemske like, tudi zunanjost nekdanjega svetišča je bolj ali manj nespremenjena, razen velikega napisa, ki mimoidočemu sporoča, da je tu zdaj »doma« Tesco Express, znana veriga britanskih (pretežno) živilskih veleblagovnic.

Predstavniki Metodistične cerkve so takrat komentirali, da ne morejo vplivati na to, v kakšne namene bodo uporabljene njihove stavbe po prodaji. Pojasnili so, da je bil »denar od prodaje vrnjen krajevnemu cerkvenemu občestvu«, tega pa so lahko uporabili »za bogatenje in razvoj svoje skupnosti«.