Odgovarja: Stanislav Zore, ljubljanski nadškof 

Zahtevno vprašanje ste postavili. Gledati v Božje načrte in znotraj teh načrtov odkrivati, kakšne možnosti je Bog »nosil v sebi« v zvezi z odrešenjem človeka, presega človekove sposobnosti. 

Ljudje sicer lahko razmišljamo o marsičem, vendar se moramo ponižno zavedati, da je to samo naše razmišljanje, ujeto v naše sposobnosti in zato nepopolno. Česar nam Bog ni razodel, tega preprosto ne moremo vedeti. 

Sveto pismo nam nič ne pove o tem, da bi Bog v svoj načrt odrešenja vključil tudi možnost, da bi Marija zavrnila materinstvo Božjega Sina.

Pač pa Sveto pismo dramatično opiše obljubo odrešenja, ki je sledila človekovi zavrnitvi Božje volje. »Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo ter med tvojim zarodom in njenim zarodom. On bo prežal na tvojo glavo, ti pa boš prežala na njegovo peto« (1 Mz 3,15).

Božja volja je torej, da je človek srečen, da je odrešen, da živi v prijateljstvu z Bogom. V prizoru, ki govori o angelovem oznanjenju Mariji, pa več izvemo o tem, da je Bog Marijo »pripravil« na poslanstvo, h kateremu jo je povabil. 

»Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj« (Lk 1,28). S temi besedami je Gabriel pozdravil Marijo, te besede pa nam razodevajo tudi, na kakšen način je Bog pripravil Marijo. 

V molitvi zdravamarije se vedno spomnimo te Marijine odlikovanosti, ki je bila v službi njenega poslanstva. 2. vatikanski koncil o Mariji pove, da je bila od prvega trenutka obdarjena »s sijajem edinstvene svetosti«. Zato je Marija »z vsem srcem in neovirano od kakršnega koli greha sprejela odrešitveno Božjo voljo« (C 56).

Vendar to ne pomeni, da je bila Marija povsem pasivna pri svojem odločanju. 

Cerkveni očetje namreč menijo, »da je Bog Marijo uporabil ne kot zgolj pasivno orodje, temveč da je s svobodno vero in pokorščino sodelovala pri odrešenju človeštva« (C 56). To nam lepo razodeva Marijin pogovor z angelom, v katerem je prvi odziv prestrašenost in zaskrbljenost. 

Skuša razumeti Božjo besedo, ki prihaja po angelu. Zato sledi vprašanje: »Kako?« Šele nato pa pride Marijina privolitev, s katero se je s »poslušnostjo vere« (Rim 1,5) vsa predala Božji volji: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38) 

To je trenutek svobodne, ponižne in hkrati velikodušne pokorščine, v kateri se dogaja najvišja odločitev človeške svobode.

Na temelju povedanega bi na vaše vprašanje najprej rekel, da ne smemo pozabiti, da je Bog ljubezen in da so zato tudi vsa njegova dejanja storjena iz ljubezni. Vključno s stvarjenjem vsakega izmed nas. 

Vsakega je ustvaril iz ljubezni in za ljubezen. In on sam je najvišja ljubezen. V tej ljubezni nam je dal svobodo, ki je dar in odgovornost.

Zato vas vabim, da se vrnemo k redni molitvi in premišljevanju angelovega češčenja. Tako bomo vedno znova potrjeni v spoznanju, da Bogu ni nič nemogoče. Ob Marijinem zgledu pa bomo tudi mi spodbujeni k pogumnemu: »Zgodi se mi po tvoji besedi.«

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (12/2022).