Tjaša Sušin. FOTO: Tatjana Splichal

»Moje osebno mnenje je, da žuželke na jedilniku ne pomenijo nujno manjšega ogljičnega odtisa, ko seštejemo vse skupaj. Sicer imam nekaj zadržkov, verjetno pa bi se na to lahko navadili, kot na primer na žabje krake, ki jih nekateri vključujejo v jedilnik. Prav tako se mi zdi pomembno, da se zavedamo, da ljudje žuželke veliko manj poznajo, manj razumejo njihovo vlogo v ekosistemu ter posledično ne razumejo pomena zavarovanih vrst. Skavti se s tovrstnimi situacijami redko srečujemo, ker ne gremo na golo preživetje, ampak se učimo življenja v naravi. Seveda pa je v tej "šoli narave" včasih za pokušino tudi kakšna kobilica, mravlja ... Nič posebnega, okus po pečenem čipsu, nekateri pravijo piščancu. Ravno lani me je ob prihodu na eno od letovanj eden od tretješolcev pozdravil: "Učiteljica, veste, da sem jedel kobilice. Šele, ko sem pojedel sedmo, sem ugotovil, da ima surova kobilica okus po lubenici." Priznam, da me je odgovor presenetil in nasmejal.«

Marko Čižman. FOTO: Tatjana Splichal

»Po pravici povedano, murnov ali mokarjev ne bi rad jedel, tudi če bodo dovoljeni. Je pa res, da so ti načini pridelave beljakovin zares poceni, zato se bodo zato slej ko prej uveljavili v industriji kot beljakovinski dodatki različnim jedem, najbrž tudi kakšnim kosmičem in beljakovinskim napitkom. Na nek način pa evropska uredba tudi ni taka novost, saj v Indoneziji že tradicionalno jedo ocvrte čričke, ščurke in različne ličinke. Ne rečem, da morda niso okusni, ampak jaz bi vseeno raje izbral sadje, riž in zelenjavo.«

Mojca Koman. FOTO: Krištof Koman

»Nisem navdušena nad dodatki v živilih, kot so bambusove oziroma grahove vlaknine ali alge v hrenovkah, kjer pričakujem zgolj meso, kot tudi mi je misel na dodatek moke žuželk v kruhu in piškotih, kjer naj bi bila žitna moka, zelo tuja. Že davno sem se oddaljila od tovrstne sodobne živilske tehnologije v tem smislu, saj menim, da se je potrebno vrniti k osnovam. K osnovnim sestavinam hrane, ne pa k nekim nadomestkom, ki vse omenjeno po mojem prepričanju so. Navadno gre za dodatek beljakovin kot nadomestilo beljakovin klavnih živali/jajc, ali za povečanje mase, da je izdelek tako cenejši.

Zelo dobro pa se zavedam, da je hrane na tem planetu premalo, prireja in pridelava hrane pa energijsko in še kako drugače zelo potratna, da je nujno poiskati vire hranil drugje. Slutim, da nam bo sprva nelagodno, sčasoma pa se bomo navadili. Danes le še redkokdo prebere spisek sestavin na embalaži izdelkov. Žal imajo cenejši izdelki ta spisek precej dolg in ravno v teh, predvidevam, bo vedno daljši.«

Luka Košir. FOTO: Matevž Kostanjšek

»Naša restavracija stremi k temu, da iščemo nove poti. Nobenih zadržkov nimamo do uvajanja žuželk v meni. Nekaj izkušenj že imamo z mravljinci, ki smo jih našim gostom ponujali v poletnem času, uporabljali smo jih tudi pri izdelavi slaščic. Naši gostje so odprti do tovrstnih novosti, saj pridejo k nam z namenom okusiti nove okuse. Na meniju imamo tudi na primer polže. Res pa je, da se pri nas stvari lotimo profesionalno, naprej opravimo temeljito raziskavo. Slovenija sicer nima tradicije uporabe žuželk v prehrani, zato bi na splošno žuželke na jedilniku med ljudmi utegnile naleteti na odpor. V Evropi nam trenutno žuželk ni treba jesti, niso eksistenčnega pomena kot kje drugje, kjer predstavljajo poceni vir proteinov. Vse je v glavi. Mislim pa, da bo treba na tem področju narediti premike. Če pogledamo zgodovinsko, so včasih ljudje veliko bolje izkoriščali naravne vire v prehrani, bili so bolj ustvarjalni, zdaj pa je vsega preveč na razpolago.«