Bevkov vrh je najvišji hrib v trikotniku, ki ga južno od Cerknega objemata potok Cerknica in reka Idrijca. To je svet samotnih kmetij, gozdnatih pobočij, zavitih kolovozov in prostranih travnatih planjav, s katerih se v prevetrenih dneh odpirajo čarobni razgledi. Morda je ravno ta čarobnost premotila tetko pomlad, da ni opazila, kdaj se ji je strgala popotna malha. Tako je iz semen, ki so popodala na tla, pognalo na tisoče žafranov, ki so travnike na Bevkovem vrhu te dni spremenili v vijolične poljane.

Označena planinska pot iz Sovodnja, majhnega naselja ob cesti Trebija–Cerkno, ni edina pot na Bevkov vrh, vendar je zaradi razgibanosti ena izmed najlepših. Z velikega parkirišča ob trgovini krenemo do zadružnega doma. Za njim zavijemo v desno na cesto, ki se za ogrevanje takoj požene strmo navkreber. Rumeni cvetovi lapuha, rdeče strehe v tesni grapi pod nami, množica hiš na prisojnem pobočju, ki ga obvladuje visoko šolsko poslopje. To je le nekaj prizorov, ki se nam vtisnejo v spomin na začetku vzpona.

Za ovinkom se cesta položi in spremeni v makadam, po katerem hitro prispemo do prve domačije. Nekaj deset metrov za njo zavijemo v desno na gozdno pot, ki pelje ob potoku. Zagrnejo nas sence, vendar se drevje kmalu razmakne in nad nami se prikaže strm travnik z majhno skupino brez. Nadaljujemo ob gozdnem robu, pod katerim se skriva globoka grapa. Na koncu travnatega pobočja stoji dolg kozolec. Za njim se v zavetju skriva nekaj hiš in gospodarskih poslopij, nad njihovimi strehami pa se dviga koničast Bevkov vrh. Ta nima povsod take podobe. Če bi si ga ogledali z druge strani, bi videli, da je zelo razpotegnjen.

Pri prvi kmetiji prispemo do ceste, ki pa jo zapustimo že na prvem ovinku. Vzpon po grebenu je preveč vabljiv, da bi še naprej vztrajali na asfaltu. Kažipoti nas v naslednjih minutah preganjajo z ene poti na drugo, dokler naposled ne prispemo do vznožja travnate strmali. Zdaj bo treba naravnost navkreber. Pri odcepu leži skladovnica butar in velik šop žafranov z oranžnimi pestiči. Malce naprej se na tleh še vedno vidijo vijugasti rovi, ki so jih pod snegom izkopale rovke ali miši. V zraku završi. Veter od nekod prinese sivo vrano, ki se naglo otrese presenečenja, zgane krila in odjadra stran.

Vzpon po robu travnatega pobočja je napet, vendar kratek, če mu ne posvečamo prevelike pozornosti. Razgled je z vsakim metrom lepši. Na slemenu na nasprotni strani grape leži vas Nova Oselica s cerkvijo sv. Janeza Nepomuka, na katero čedalje pogumneje pogleduje zasneženi Blegoš. Na tej strani Bevkovega vrha se nad bližnjo kmetijo pasejo štiri srne.


Pomlad na Bevkovem vrhu - vijolična preproga iz tisočerih cvetov žafrana

Na zgornjem robu travnate strmine prečkamo kolovoz, kjer se v levo odcepi pot proti Sivki, in nadaljujemo navkreber med grmičevjem in drevjem. Tla so zaradi šopov trobentic, podlesnih vetrnic in votlih petelinčkov še barvitejša kot prej. Pod grmom ležijo zadnje zaplate snega, pod drevesom lebdi vejica, ki se je ujela v pajkovo nit. Ko se pot položi, nas obda morje suličastih listov. Njihova živozelena barva nas skoraj zbode v oči, vonj pa je tako podoben česnu, da ni nobenega dvoma – čemaž. Nenadoma se podoba spremeni: po tleh ležijo polomljena debla in razmetane veje. V naslednjih minutah se pot vzpne do zelenega betonskega stebra, se izvije iz objema drevja in spusti na plano.

Nagnjen travnik je na gosto prekrit z žafranom. Na tisoče cvetov ustvarja podobo preproge, čez katero se plazijo sence razcefranih oblakov. Medtem ko opazujemo, kako se barva cvetov pod drugačnim kotom spremeni od zamolklo vijolične do skoraj svetlo modre, se polagoma vzpnemo na sleme. In pozabimo na cvetje, saj se pred nami hipoma razgrne blodnjak vrhov, dolin in grap, ki segajo do zasneženega roba Trnovskega gozda. Na jugovzhodu se na robu obzorja riše Krim, na jugu se nad Idrijco dviga Jelenk. Na severozahodu vidimo Matajur in Stol nad Kobaridom, proti katerima se vleče veriga Spodnjih Bohinjskih gora. Naravnost na severu je Porezen, na desni Ratitovec, na levi Kojca ...

V času obilja pomisli na čas lakote, v dneh bogastva na beračenje in pomanjkanje, pravi modri Sirah. Poslušali smo njegov nasvet in se še dolgo nismo vrnili v dolino. Kdo ve, kdaj bomo znova na tako čarobnem kraju.


Nedeljska maša

V župnijski cerkvi sv. Janeza Nepomuka v Novi Oselici nad Sovodnjem je maša izmenično eno nedeljo ob 8. uri in naslednjo nedeljo ob 10. uri


OSNOVNI PODATKI

Izhodišče: Sovodenj

Višinska razlika: 460 metrov

Dolžina vzpona: 1.15 ure

Kratek opis poti: Za zadružnim domom v Sovodnju zavijemo na strmo asfaltno cesto, ki se za ovinkom spremeni v makadam. Za prvo domačijo prestopimo na široko pot, ki nas ob vznožju travnika pripelje do skupine hiš. Tam zavijemo v desno proti grebenu, po katerem se povzpnemo na vrh. Pot je označena, razgibana (v drugem delu malce strmejša) in zelo slikovita. Zaradi obilice cvetja je izlet najbolj privlačen spomladi, zaradi lepega razgleda pa je zanimiv tudi v drugih letnih časih.

Zemljevid: Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, 1 : 50.000