Slovenski dan 2013
Slovenski dan v Slomškovem domu, 17. 11. 2013

Spoštovani predstavniki skupnostnega življenja Slovencev v Argentini, spoštovani murskosoboški gospod škof dr. Peter Štumpf, dragi gospod delegat slovenske dušnopastirske pisarne dr. Jure Rode, spoštovani veleposlanik Republike Slovenije v Argentini, mag. Tomaž Mencin, drage Slovenke in Slovenci, dragi rojaki in prijatelji, dragi člani mojega, Slomškovega doma.

»Beseda je naših misli obraz.« Ob geslu letošnjega slovenskega dne sem se sprva zamislil, potem pa vznemiril, ko sem prebral nadaljevanje izjave blaženega škofa Antona Martina Slomška: »Beseda je naših misli obraz, ima torej svetla, umevna in zastopna biti. Kdor zmešano misli, tudi nezastopno, zmedeno govori, torej poprej modro premisli, preden spregovoriš!« Zahtevna popotnica za nagovor! Bog mi pomagaj, poslušalci pa mi prizanesite, če ji ne bom kos.

Slovenski dan je vsako leto priložnost za razmislek o naši identiteti in o naši usodi. Naša identiteta je neločljivo povezana s slovensko besedo, naša usoda pa pogojena s potjo, ki smo jo prehodili skupaj.

Smo 12.000 km daleč od Republike Slovenije, v letu 2013, sredi argentinskega velemesta, na vrtu slovenskega društva v Buenos Airesu, ki ga danes vodijo potomci političnih emigrantov, že tretja generacija beguncev in izgancev, ki si je uspešno postavila nov dom na ozarah pampe. Zakaj naj bi se obremenjevali s težavami daljne dežele svojih dedov?

Čeprav je nekdo izjavil, da je poslanstvo politične emigracije prenehalo imeti smisel z vzpostavitvijo samostojne, suverene, demokratične Republike Slovenije, kljub temu, da obstaja tudi v nas samih težnja, da se je le dobro že enkrat sprostiti in se vživeti v ta svet, v katerega smo integrirani, četudi se nekateri mlajši zagotovo sprašujejo, zakaj naj bi se trudili plesti niti povezovanja s Slovenijo, nas glas vesti spominja, kdo smo in od kod prihajamo. Slovenec v svetu, potomec beguncev in izgnancev je danes še bolj kot kdaj prej poklican, da poleg naravne vraščenosti v družbo, v kateri živi, še naprej ostane zvest ne samo svojim kulturnim in duhovnim koreninam, temveč tudi in predvsem usodi, ki je posledica samosvoje, tragične in čudovite, dostojanstvene in presunljive prehojene poti. Filozof dr. Milan Komar je že v daljnem letu 1960 namenil te besede slovenski emigrantski skupnosti v Argentini: »Domovina in rod sta osnovni del naše usode; pomenita predvsem dve rasežnosti naših globinskih duhovno-telesnih vezi. Človeška napuhnjenost tega ne more doumeti, saj ne uvidi, da je resničen jaz vedno vezan, vključen, v veliki meri dan, ne izbran ter da se svoboda plodno razvija samo v omejenem okviru. (…) Tudi velike zgodovinske spremembe, ki so nas doletele, begunstvo in izgnanstvo z vsem trpljenjem, so del naše usode. Nismo jih niti iskali niti izbrali. Nima smisla tajiti si to nesrečo, nima smisla manjšati njen pomen in živeti, kakor da bi se ne zgodila. Tisti, ki so nas pognali v svet, morda mislijo, da izključno iz lastne moči urejujejo tek dogajanja in da poljubno grade novo družbo. Toda tudi oni se bodo, če se že niso, znašli uklenjeni med omejitve in končnosti in teža višjih, človeka presegajočih sil se bo kmalu dala čutiti z vso trdoto.« (Milan Komar, Ljubezen do usode, Zbornik Svobodne Slovenije 1960, Buenos Aires).

Dragi prijatelji, ali se vam ne zdi, da smo še vedno poklicani biti pričevalci teh resnic, ki edine lahko premaknejo narod in družbo resnično na bolje? Ali se vam ne zdi, da podobne zle sile človeškega srca krojijo usodo obeh družb, obeh držav, Argentine in Slovenije? Ali ne gre pri obeh za borbo, v katero smo poklicani, za borbo z zlom, ki je tudi v nas samih, za borbo, če hočete, celo z eshatološko dimenzijo, kateri ne moremo ubežati?

Nadaljujmo razmislek z dr. Komarjem: »Vir vsega nereda je namreč, hybris, napuhnjenost človeškega duha, ki se že ne podreja več stvarnemu redu in ne priznava prave lestvice vrednot, ampak hoče stvari in dogodke podrediti svoji samovolji.«

»Nobena stvar ni tako zoprna človeškemu napuhu kot dejstvo tragike človeškega položaja v svetu. Za hybris (napuh) je tragičnost neznosno pohujšanje, spičevalo človeške nemoči in omejenosti, ki ga je treba po vsej sili zanikati. Napuh ne računa s človeško bedo, zahteva uspeh, kar hoče, in je ravno zato tako strašno nečloveški.« Oznanjevanje tragike zdravi hybris (napuh) in pomaga človeku, ki se noče izneveriti svojemu naravnemu bistvu«.

Dragi Slovenci: ali nismo kot skupnost, v kateri je vzcvetelo življenje in upanje, kljub morda najhujši življenjski tragiki, ki je doletela naš narod, kljub pomoru svojcev, kljub nehotenemu odhodu iz domovine svojih dedov, kljub nerazumevanju, pomilovanju in morda celo posmehovanju nekaterih rojakov iz matice, ne glede na okoliščine, po neizmerni Božji milosti, ki smo je bili deležni, dolžni prilično in neprilično pričevati za to ekistencialno upanje, za vrednote, ki zmorejo odrešiti človeka in zagotovo tudi naš narod? Ali ni to naša nenadomestljiva naloga, naša usoda?

Dr. Komar nas spominja, da »pri Tomažu Akvinskem ´pietas´pomeni (ne pobožnost, temveč - op. pis.) vdanost in ljubezen do staršev in domovine. Staršev in domovine si nismo izbrali. Bili so nam dani z življenjem, zato upornost na tem mestu nič ne opravi. Smo, kar smo, pa čeprav nočemo biti (…) Pravo domoljubje je zato prepojeno z duhom sprejetja naravnih danosti in je zanj značilna zavest pripadnosti, odvisnosti in povezanosti.«

Dragi prijatelji, iz teh vrednot sem črpal v zibelki slovenskega doma v Argentini, te vrednote diham med vami tudi danes, ta pogled na svet hočem živeti, kjerkoli bom in dokler bom. Prepičan sem, da je ena od neodtujljivih odgovornosti naše emigracije svoje rojake v matici potrpežljivo, a vztrajno, prijateljsko, odločno še naprej spominjati na vrednoto sprejetja usode in posledične odgovornosti, ne kot nekega determinističnega jarma, kateremu se ne moremo upreti, temveč kot poslanstva, ki nam ga je dano izpolniti. Dr. Komar pravi, da »ljubezen do usode nudi torej edino trdno podlago naši dejavnosti v svetu in v zgodovini (…) Ljubezen do usode ne zmanjšuje zavesti svobode in odgovornosti, ki išče svoje rodovitno polje v mejah stvari, ki so od nas odvisne. (…) Dosledna pot zdomstva zato ni lahka, ne vabi častihlepnih, za bleščečimi karierami težečih src. A utegne pritegniti nekaj resnejših ljudi, ki jih zunanji blesk ne mika, ki vedo, da je vsaka pot navzgor pot trpljenja, da izogibanje trpljenju na široko odipira vrata infantilizmu, življenjski nezrelosti in človeka nevredni plitvosti. (…) Naša topla misel se tu obrača k mladini, k njeni neizčrpni življenjski radodarnosti, k njenemu plemenitemu pogumu, k njenemu odklanjanju lagodnega konformizma.«

Biti Slovenec v matici, zamejstvu ali v svetu nikoli ni bilo lahko, vendar se zdi, da je danes vse težje. Čas evforije suverenosti in osamosvojitve je mimo. Slovenci smo sredi krize vrednot, upanja v prihodnost in zaupanja v naše lastne moči. Uresničili smo tisočletne sanje in si izborili lastno državo, storili veliko korakov naprej, vendar danes tudi spoznavamo, da smo mlado državo spravili do točke, ko je ogrožen njen svobodni in demokratični razvoj v okviru združene Evrope.

Kako smo lahko tako nizko padli v tako kratkem času? Kaj je šlo tako narobe, da smo sedaj tu, kjer smo? Tu ne gre samo za uvoženo gospodarsko krizo; pod vprašajem je sam ustroj našega družbenega dogovora. Prepričan sem, da je za to stanje kriva neuspela tranzicija iz komunističnega režima v resnično demokracijo, ki je pravična do vseh njenih državljanov. Recimo bobu bob: Slovenci smo ves ta čas živeli pod vplivom miselnosti nekdanjega vodje komunistične partije in kasnejšega predsenika države, ki je v prelomnih trenutkih pred dvaindvajsetimi leti rekel: “Nič ne bo več tako, kot je bilo, a se bojim, da si je ob tem v resnici mislil, da bi vse bilo čim bolj tako, kot je bilo. Dejstvo je, da so se sile kontinuitete preteklega nedemokratičnega režima skrbno držale Lampedusovega reka: »Veliko stvari je potrebno spremeniti, da lahko ostane vse isto.« Priznati si je treba, da je bila temu stanju nemalokrat funkcionalna tudi množica neangažiranih, poštenih ljudi, tudi kristjanov, tudi pomladne stranke, saj dokler je šlo naprej in navidezno navzgor, nihče ni želel v temeljih pretresti zgradbo, na katerih sloni slovenska država, pa četudi so to še vedno zamolčani zločini, institucionalizirana laž in zacementirani privilegiji tistih, ki so si jih na neupravičen način pridobili v časih titoizma. Tako so nas v procesu duševne osvoboditve, modernizacije in demokratizacije prehitele prav vse tranzicijske države srednje Evrope, pa čeprav smo imeli na začetku navidezno daleč najboljše izhodišče.

Modri sogovornik me je pred dnevi spomnil, da naših slabih nagnenj ne smemo jemati preveč ležerno. Smo v nekem smislu nevaren narod. Ne podcenjujmo, kar se trenutno dogaja v slovenski družbi in politiki. Pri vstajniških in drugih sedanjih družbenih procesih nikakor ne gre za nedolžne in nenevarne stvari. Omenjeni sogovornik me je spomnil, da Slovenci v dvajsetem stoletju nikakor nismo capljali za večjimi narodi, ko je šlo za podžiganje sprememb, dobrih ali slabih, miroljubnih ali nasilnih. V zgodovini dvajsetega stoletja smo prav mi zadali smrtni udarec dvem državam; SFRJ v devetdesetih letih preteklega stoletja, še prej pa tisočletni Avstriji in avstro-ogrski monarhiji (cesar je šel h Korošcu in ne k predstavniku kakega drugega naroda v iskanju zadnje rešitve, Korošec pa je takrat izjavil znane besede: “Majestaet, es ist zu spaet - Veličanstvo, prepozno je”). Vmes pa so naši ljudje svojemu narodu načrtno zanetili domačo, kruto, sovjetsko, bratmorno revolucijo, kakršne ni poznal noben drug narod srednje Evrope. Zato ne bodimo naivni in ne mislimo, da nismo prav Slovenci zmožni prvi storiti nekaj nerazumljivo nepredvidljivega v teh kriznih časih Evrope.

Slovenija potrebuje resetiranje, ki pa ga ne bo brez angažiranosti, do sedaj v glavnem pasivnih gledalcev. Da bi se to zgodilo, moramo vsi, ki nam je mar za demokratične, republikanske, evropske in krščanske vrednote, biti čuječi in pripravljeni stopati na javni oder družbenega življenja. Tihe množice poštenih državljanov, obrtnikov, kmetov in podjetnikov, trgovcev in delavcev, ki Slovenijo držijo pokonci, morajo tudi aktivno vstopiti v politiko ali se vsaj dosledno udeležiti vsakih volitev. Državo je potrebno postaviti na nove temelje. Država ne potrebuje nove ustave, še manj večinskega sistema, zagotoviti pa mora, da se bo ustava, ki jo imamo, spoštovala ter da bomo vsi enaki pred zakonom. Najbolj potrebna pa je sprememba, ki edina lahko potegne za seboj vse druge: to je sprememba odnosa do strahotnega zločina, ki se je zgodil na slovenskih tleh po drugi svetovni vojni in o katerem priča več kot 600 grobišč po vsej Sloveniji. Ni nujno, da se vsi strinjamo s potekom in vlogami različnih dejavnikov med drugo vojno in revolucijo na slovenskih tleh, vendar dokler ne bomo kot družba jasno obsodili trga velikega zločina in se jasno opredelili do njega, dokler ne bo prišlo do konsenza o življenjsko potrebni osnovni pravičnosti za vse, ne bo mogoč korak naprej, ne bo mogoče iskreno iskanje resnice, ne bo začrtana pot za pomirjenje in spravo, ne bo mogoče biti v polnosti en narod s svojo državo, ne bomo družba in država, usmerjena v prihodnost.

Tako je to zadevo razložil ustavni sodnik dr. Jan Zobec na zadnjem Zboru kristjanov v Otočcu pred dobrim mesecem: »Sprava se bo najprej začela v bistvenem - pri temeljnem odnosu do človečnosti, se pravi pri človeka vrednem pokopu vseh mrtvih. Dokler na tej točki ne bo moralno-etičnega soglasja, dokler ne bo sprave, ki jo sam razumem ne (samo) kot spravo dveh sprtih strani, ampak kot nacionalno poenotenje na tako temeljni in absolutni točki, kot je odnos do umora in umorjenih ter do njihove pravice do groba, toliko časa ne bo normalne, civilizirane in ustavno integrirane Slovenije.« Profesor ustavnega in mednarodnega prava človekovih pravic, dr. Peter Jambrek, pa v zvezi s tem vprašanjem trdi, da »družba ostaja zločinska toliko časa, dokler uspešno zastira spomin na svoj zločinski izvor«.

Zato tu ali onstran oceana, na južni ali severni polobli, ostanimo zvesti sebi in svoji usodi na tem svetu. Potomci beguncev in izgnancev imamo poslanstvo opozarjanja na odnos do prazločina, do našega narodnega izvirnega greha: dokler se kot narod ne bomo opredelili do njega, dokler ne bomo izkazali pietete in dolžnega spoštovanja do vseh svojih mrtvih, predvsem pa iskreno iskali resnice naše polpreteklosti, ne bo svetle prihodnosti za naš narod.

»Jezik je hiša bitne resnice,« pravi Martin Heidegger. Beseda je naših misli obraz. Naj bodo naše besede, besede upanja, besede vztrajnosti in predanosti Božji volji, predvsem pa besede poguma, besede resnice, nenazadnje pa tudi besede molitve. Verjamem v občestvo svetnikov, verjamem, da nobena kaplja krvi pred Bogom ni prelita zastonj, verjamem, da živi in mrtvi, ki že živijo v Bogu, tvorimo en narod in da imamo v nešteto mučencih priprošnjike, neverjetno duhovno moč, ki lahko spremeni naš narod na bolje. Zato molimo in preko njih prosimo za slovenski narod in prepričan sem, da se nam bodo odprla še najtežja vrata.

Hvala vam, da vztrajate v zvestobi koreninam, hvala, da ste zgled življenja po vrednotah, ki so nam edine lahko pot v boljše čase. Pravijo, da se življenjska moč nekega naroda meri ne po tem, kako utripa njegovo jedro, temveč po srčnosti in zvestobi, ki je še zaznavna v njegovih najbolj oddaljenih udih. Zato je močno zamejstvo in izseljenstvo, močna Slovenija v svetu življenjskega pomena za slovenski narod. Aktivno se vklučimo v življenje naroda in slovenske države. Če kdo še ni uredil slovenskega državljanjstva, naj to stori čimprej. Če kdo ne hodi na slovenske volitve, naj se jih prične redno udeleževati. Slovenska država je država vsega slovenskega naroda: vsi nosimo odgovornost zanjo in z njo tudi pravice in dostojanstvo državljana in njenega polnopravnega člana. Ne nasedajmo propagandi nekaterih, češ, kaj se vtikate v naše zadeve, voliti imajo pravico le tisti, ki živijo na ozemlju matične Slovenije, vi pa skrbite za deželo, v kateri živite, saj je še bolj v škripcih kot naša. Zavedajmo se moči manjšine. Pomislimo, kako je npr. leta 2000, v ZDA, v državi s 300 milijoni prebivalcev in zapletenim volilnim sistemom, George W. Bush bil izvoljen za predsednika, ker je v zvezni državi Florida tekmeca Al Gora premagal za razliko le 537 glasov.

Ostanite ponosni udje slovenskega naroda, čuječi in odgovorni državljani Republike Slovenije. Hvala vam za zgled ljubezni do svojih korenin, do slovenskega jezika in identitete. Hvala za zgled korajže in stanovitnosti! Delajte za svoj narod, ki vas potrebuje! Lipa je lipa, pa tudi, če je zrasla na ameriških tleh. Vsak ud narodnega telesa je dragocen in neponovljiv in nosi v sebi potencial, ki ga nihče drug ne more nadomestiti. Slovenci po svetu s svojimi različnimi izkušnjami in življenjskimi potmi bogatimo zakladnico narodnih sposobnosti in zmožnosti. Kdo ve, kje bo zraslo seme prenove, seme novega življenja? Samo On ve, On, ki pošilja dež in sonce, le On bo dal resnično rast … Morda pa se prav v slovenski sobotni šoli v Argentini danes vzgaja narodni buditelj ali buditeljica, ki bo igral odločilno vlogo v zgodovini notranje osvoboditve Slovencev. Zato še naprej bodimo to, kar smo, in vzgajajmo prihodnje generacije v zvestobi do samih sebe in sprejemanju lastnega poslanstva. Bodimo še naprej ljudje jasnih misli, žene in možje beseda, obrazi brez mask. Zaupajmo v Božjo previdnost, ki dela v nas in na ne vedno razumljiv način resnično spreminja svet. Tako bo preko pravih misli in idej Slovenija dobila najlepši obraz resnice, pravice, sočutja in sodelovanja, upanja poln obraz svetle prihodnosti za prav vsak ud našega preizkušanega naroda. Bog nam daj ta čas! Delajmo zanj. Slovenija, doma, v zamejstvu in v svetu, Slovenija brez meja, Bog te živi! Naj te On ohranja in prenavlja, tudi preko nas!

Tone Rode