Ilustracija Damijan Stepančič

Tema meseca v Mavrici je Sveto pismo.

Odrasli smo. Naše telo je razvito, spričevala v predalu, materialno in morda celo finančno preskrbljeni. Obvladamo vsakdanje dolžnosti, znamo skuhati zapletene jedi in popraviti manjša popravila v hiši in pri avtu.
Besed pa marsikdaj ne znamo obvladati.

Besede lahko obogatijo odnose, ki jih imamo med seboj. Dvignejo duha in bodrijo. Za vse večne čase zaznamujejo za dobro in slabo.

Lahko pa butnejo na plano in onesrečijo, ranijo, zaustavijo veselje, moč in vnemo. Lahko so hujše od udarca.

Zanimivo je, da besede pohvale in spodbude običajno niso spontane – izrečemo jih po premisleku, o njih razmislimo, jih pretehtamo, se zanje modro odločimo. Besede žalitve pa so izrečene spontano, na hitro, brez premisleka. To so tiste besede, ki jih marsikdaj ne znamo obvladati in kljub svoji odraslosti izkazujemo nezrelost, neodgovornost.

Ko smo odrasli, nas običajno obkrožajo otroci, bodisi lastni bodisi številni drugi – sosedovi, otroci sorodnikov, prijateljev, znancev, prijatelji naših otrok. In nas poslušajo.

Otroci slišijo naše besede. Besede spodbude in prijaznosti. In besede tarnanja, nejevolje, jeze, kritiziranja, sitnarjenja, psovke, vulgarizme, opravljanje, posmehovanje ... Čez nekaj časa slišimo te besede iz njihovih ust. Nanje se odzovemo z novimi grdimi besedami. Čeprav so samo ponovitev maloprej izrečenih naših besed.

Lahko se postavimo na okope, češ da nam je v življenju težko in ni nič čudnega, če so tudi naše besede zrcalo tega trpljenja.

Ne, ni nam hudo. Ko so ljudje v življenju najbolj trpeli, na primer v koncentracijskih taboriščih ali v hudi bolezni, so na njihova usta prihajale besede molitve in vdanosti. Ali pa še raje molk, v srcu pa tesno oklepanje življenja in Božje ljubezni. Naše tarnanje ne izboljša življenja, doda mu samo negativno noto.

Najbolj žalostno pa je opravljanje. Običajno zraste iz nevoščljivosti, ker nekomu nečesa ne privoščimo in si želimo s svojimi besedami o človeku ustvariti negativno podobo pri drugih. Moj nono je dostikrat rekel, da je nevoščljivost najbolj nekoristen greh – od vsakega drugega imaš kdaj tudi kaj koristi, od zavisti nič. Prav tako te tudi opravljanje čisto nič ne obogati ali oplemeniti, prej obratno – odvzame ti dostojanstva, od tebe se odtegnejo ljudje, ki te slišijo opravljati, saj jim je jasno – če o drugem govori grdo, tudi o meni ne bo širil lepih besed.

Če se še vedno ne zavedamo pomena besed, preberimo enega od evangelijev od prve do zadnje črke in spremljajmo Jezusove besede. To so besede ljubezni. »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen ...« »In oče je pritekel, se razveselil in sina objel ...« »Ljubite se med seboj ...« »Učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen.« Samo enkrat se je razjezil – ko je videl zaslužkarstvo v svetišču, tam, kjer bi morali častiti Boga. Na križu je prosil: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.«

Zamislimo se nad svojimi besedami. Vsaka grda beseda, ki je ne bomo izrekli, bo pripomogla k lepšemu svetu. Vsaka. Manj grdih besed, več ljubezni. Naj bo naše telo svetišče Svetega Duha!

Postavi, GOSPOD, stražo k mojim ustom,
čuvaj vrata mojih ustnic!
Ne nagibaj mojega srca k slabi besedi,
da bi počenjal krivična početja.
Ps 141,3–4