Na praznik apostolov Petra in Pavla (29. junija) zvečer, le slab mesec po prevzemu škofovske službe, se je Celjanom prvič v profanem prostoru predstavil škof Maksimilijan Matjaž. V lapidariju ob Osrednji knjižnici Celje so ga poleg knjižnice gostili Mestna občina Celje in založba Družina, ki je škofu ob posvečenju izdala knjigo Iz Besede, Biblični slovarček. Pogovor je vodil pesnik in igralec Kristian Koželj, z glasbo je večer obogatila prvakinja mariborske opere Andreja Zakonjšek Krt, za klavirjem jo je spremljal mož Primož Krt, na čelu pa sin Vid. Pogovornega večera sta se udeležila tudi župan MO Celje Bojan Šrot in direktorica Osrednje knjižnice Celje Polona Rifelj, v imenu založbe Družina je zbrane pozdravila Manica Ferenc.

Z glasbo je večer obogatila Andreja Zakonjšek Krt. FOTO: Jože Potrpin.

V nadaljevanju si preberite nekaj misli škofa Maksimilijana Matjaža. 

*o »kondiciji« celjske škofije, ki je bila več kot 900 dni brez škofa: »Od navajenosti k novosti«

V škofiji se čuti, da je bila dolgo brez voditelja, brez pastirja. Podobno, kot to čuti družina, če je oče dolgo odsoten: povezanost se rahlja, išče se smer … Po drugi strani pa je razpoloženje lepo, v ljudeh je hrepenenje, pričakovanje, da se bo nekaj zgodilo, nekaj premaknilo. V Cerkvi je razpoloženje podobno kot v družbi po koncu epidemije – potreben bo nov razmislek o odnosih, poiskati bo treba nove poti in smeri. Dejstvo je, da je škofija, kar se duhovnikov tiče, starostno zrela, prisoten je tudi strah, dvomi, vprašanja. A hkrati izjemen ustvarjalni duh. Moje prvo poslanstvo v teh štirih mesecih od imenovanja je bilo poslušanje. Med ljudmi sem zaznal vznemirjenost. Podobno kot na cvetni teden v Jeruzalemu, Jezusa so pričakali in pozdravljali s palmami, a že kmalu so se začele stvari resniti: kaj ima Mesija za povedati? Bomo morali kaj spremeniti?  Od navajenosti k novosti. Prvi koraki so težki, a sproščajo ustvarjalnost.

»Pri razlagi gesel sem skušal biti korekten, preprost, človeški.« FOTO: Jože Potrpin.

*o prepletanju vlog profesorja in škofa: »Oče ustvarja prostorje dialoga«

Priznam, profesorska funkcija mi bolj leži kot ta, v katero sem vstopil. Očitno pa je že tako, da se bo morala škofovska funkcija malo spremeniti po meni, malo se bom pa moral jaz spremeniti po funkciji. Škofovska služba se spreminja, posebej v pontifikatu papeža Frančiška je poudarek na vsebini, na poslanstvu škofa: biti blizu ljudem. Škofu rečemo tudi pastir, lahko bi rekli tudi oče. Oče ustvarja prostorje varnosti in razumevanja, prostorje dialoga, pogovora z vsemi, pastir išče smer, vizijo. Tu se moja škofovska služba preplete s profesorsko. Papež mi je ob imenovanju napisal osebno pismo in v njem utemeljuje, zakaj je izbral prav mene. Izpostavil je moje »usmeritve«: ljubezen do Besede, pri delu z mladimi pa mojo ljubezen do človeka. 

»Beseda vedno postane nekaj konkretnega, resničnega.« FOTO: Jože Potrpin.

*o naslovnici knjige Iz Besede: »Zvezde so osmerokrake, število osem v krščanski tradiciji pomeni nov začetek«

V središču je pšenično zrno, ki klije iz rane. V Janezovem evangeliju beremo: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo. Če pa umre, obrodi obilo sadu. V teh besedah je na najlepši način povezana srčika krščanstva in srčika najbolj plemenitega v človeku, namreč spoznanje, da se vsako življenje rodi iz darovanja. Da vsako življenje živi iz odnosa. Da samo takrat, ko smo sposobni iti prek sebe k drugemu,  ustvarjamo novo življenje /…/ Zvezde v grbu, torej tudi na naslovnici so osmerokrake. Število osem v krščanski tradiciji pomeni nov začetek, začetek božjega, prehod iz človeškega v Božje. Sedem je temeljna simbolika stvarjenja in stvarstva, nov začetek, Kristusovo učlovečenje, ko Bog vstopa na človeški način med ljudi, pa je prvi dan novega stvarjenja in to je osmi dan. Zato so bile antične krstilnice osmerokotne. Zvezde z osmimi kraki torej govorijo o novem življenju. 

»Prvi koraki so težki, a sproščajo ustvarjalnost.« FOTO: Jože Potrpin.

*o izbranih več kot 140 geslih v knjigi: »O ljubezni ne moremo govoriti površno«

Gre za ključne besede v Svetem pismu. Ne gre za znanstven leksikon, v smislu znanstvenega aparata in izpeljave besed, gotovo pa je zadaj premislek, tudi znanstveno kritični /…/ Bog je vstopal v zgodovino in govori prek zgodovine.  Sveto pismo razumemo tudi po kulturi, načinih, času, v katerem je govoril. Čas, družba, kultura je bila pred tisočletji drugačna kot je danes, zato je treba tudi razlaga, povezovanje. In to nas pripelje do skupne besede, ki povezuje vse zgodbe Svetega pisma – to je Ljubezen. Ljubezen pa je lahko krvava, rdeča, pa tudi najbolj sladka, plemenita, celovita. O ljubezni ne moremo govoriti površno, o ljubezni Boga do človeka ne moremo govoriti površno. Pri razlagi gesel sem skušal biti korekten, preprost, človeški, tako da ob prebiranju lahko tudi tisti, ki želi počasi vstopat v premišljevanje Svetega pisma in razmišljati o Življenju, najde kakšno spodbudo. 

Ob koncu dogodka je novi celjski škof knjige tudi podpisoval. FOTO: Jože Potrpin.

*o besedi v Svetem pismu: »V začetku je bila Beseda, po njej je vse nastalo, kar je nastalega«

Spomnimo se Janezovega evangelija, ki predstavlja vrh Nove zaveze. Začne se s stavkom: V začetku je bila beseda, beseda je bila pri Bogu, vse je po njej nastalo, brez nje ni nič nastalo, kar je nastalega. Beseda je prazvzaprav izraz življenja, odnosa, bivanja. Beseda me potegne v odnos, me pokliče v življenje. Beseda terja drugega, beseda vidi drugega. Beseda je lahko tudi kot oseba, spoštljiva, ustvarjalna. V Svetem pismu imamo dva koncepta besede. Prvi je hebrejski, dabar, kar pomeni stvarnost, dogodek, bivanje – pomeni življenje, pomeni bivanje, nikoli pa ne pomeni stvar. Danes smo v besedi hitri, v antiki pa je bila izrečena beseda najtrdnejši garant. Pri Grkih pa je najbolj znano ime za besedo logos – pomeni  pa misel, sistem, posredovanje, torej nekaj, kar povezuje človeka z Bogom. Misel, ideja prihaja od Boga, človek sprejema in vrača, ustvarja se prostor svobode, navdiha, življenja /.../ V Svetem pismu piše: Marija je vse besede ohranila v srcu in jih premišljevala … In še: Beseda je meso postala in med nami prebivala. Se pravi beseda vedno nekaj postane, nekaj konkretnega, resničnega – lepa beseda nekaj dobrega, huda beseda pa rodi nekaj težkega.