Mihael Stroj (1803–1871) se je sicer uveljavil predvsem kot portretist, pomemben del njegovega opusa pa predstavljajo tudi dela z nabožno vsebino. 

Bandersko podobo Rožnovenske Matere Božje (s prizorom Marijinega kronanja na hrbtni strani), ki jo je naslikal za romarsko cerkev v Velesovem, je samozavestno podpisal v levem spodnjem kotu (Stroy. pinx. / Laibach), ker pa ni dodal letnice, jo lahko le okvirno postavimo v zadnjo tretjino njegovega življenja. 

Slika je prešla po neznani poti, domnevno prek p. Romana Tominca, po drugi svetovni vojni v bežigrajsko župnijo v Ljubljani, pozneje pa so jo frančiškani prenesli v samostan na Kostanjevici pri Gorici.

Umetnik je ustvaril impresivno, koloristično močno in živahno podobo, v kateri je združil elemente velesovske baročne božjepotne podobice z baročno formulacijo značilnega motiva rožnovenskih bratovščin. 

Kompozicijo, razdeljeno na nebeški in zemeljski del, je prevzel po grafiki. Nad oblaki je na prestolu pod krošnjo mogočnega hrasta upodobil Marijo z Detetom Jezusom v naročju, kakor naj bi bila po legendi v zgodnjem 13. stoletju najdena med vejami drevesa v tamkajšnjem gozdu. 

Lik na podobici v splošnem sicer ustreza znameniti romanski velesovski milostni podobi, najstarejšemu Marijinemu kipu na Slovenskem, vendar je bakrorezec figuri opremil s kronama ter Mariji potisnil v roko žezlo, Jezuščku pa knjigo. 

Tudi Stroj je naslikal Marijo kot kraljico, Otroku pa dodal še molek in motiv dopolnil s sv. Dominikom in sv. Katarino Siensko. Tako je milostno podobo vsebinsko razširil v prizor izročanja rožnega venca, ki je bil osrednja tema dominikanskih bratovščin. Takšna združba je delovala pri dominikankah v Velesovem vse do zatrtja njihovega samostana (1782) oziroma splošne ukinitve bratovščin (1783), njena tradicija pa se je tod ohranjala tudi v naslednjih stoletjih (na podobicah novejšega časa je milostni kip večkrat naslovljen kar kot Rožnovenska Mati Božja). 

Od ustaljenega baročnega vzorca motiva je Stroj pomenljivo odstopil s tem, da je sv. Katarini dodelil prednostno mesto na Marijini desnici, medtem ko je sv. Dominika postavil na hierarhično nižjo levico. Omenjena prerazporeditev bržkone ne pomeni splošnega favoriziranja žensk, ampak gre prej za načrtno izkazano pozornost nunam iz velesovskega samostana, ki so bile varuhinje milostnega kipa. 

Njihova svetniška predstavnica, na sliki kot mistikinja označena s trnjevo krono in lilijo, je sicer precej tipizirana, medtem ko je njen moški spremljevalec psihološko in umetniško izrazitejši, kot atribut pa ga poleg zvezde spremlja pes s prižgano baklo, ki nakazuje pridigarsko dejavnost in gorečnost dominikanskega reda.

Spodnji pas platna zapolnjuje veduta z velesovskim samostanom in cerkvijo v Marijini dolini pod gradom Kamen. Medtem ko je na baročni grafiki upodobljen samostanski kompleks z dvema kriloma, ki simetrično obstopata cerkev, pa kaže Strojeva veduta dejansko, okrnjeno stanje, saj načrtovano zahodno krilo ni bilo nikoli izvedeno. 

V ozadju teče veriga Kamniško-Savinjskih Alp, od Kočne in Grintovca pa vse do Brane in Kamniškega sedla. Panoramo, zajeto iz različnih zornih kotov, je Stroj naslikal po svojih predstavah, domišljiji in prioritetah. Obe polovici slike je povezal z žarki milosti, ki se od Rožnovenske Matere Božje kot njen dar dobrotno razlivajo na Velesovo.