Jean Bourdichon (ok. 1457–1521) bi si zagotovo zaslužil prostor v Pantheonu med desetimi največjimi francoskimi slikarji, a žal njegova dela niso preživela zoba časa. To je šlo tako daleč, da je zaradi nepoznanosti njegovih ostalih del zapadel v skoraj popolno pozabo.

Edino preživelo veliko delo, ki ga lahko z zanesljivostjo pripišemo njemu, je razkošen rokopis, okrašen z miniaturami: Veliki horarij (Les Grandes Heures) Ane Bretonske, francoske kraljice, ki ga je dokončal okoli leta 1508. Ovitek našega Magnificata tega meseca prinaša eno izmed ilustracij mojstrovine umetnosti okraševanja rokopisov.

Na njem z očmi Bourdichona občudujemo sloviti prizor, v katerem rimski legionar Martin pozimi leta 334 del svojega ogrinjala daje beraču. 

Njegov življenjepisec Sulpicij Sever (363–410) navaja, da se je naslednjo noč Martinu v sanjah prikazal Kristus, oblečen v podarjeni kos ogrinjala. Sv. Martin je upodobljen kot vitez-praporščak (vitez, ki je vodil svoje vazale v boj pod lastno zastavo), v bojni opremi s krono, zlatim obročem, okrašenim z rubini in smaragdi. Oblečen je v zlati brokatni plašč, okrašen s palmovimi vejami, ki simbolizirajo njegovo kanonizacijo, in v modri jopič z zlatimi okraski. Vitez-praporščak je bil prvi vojaški naslov, pridobljen na bojiščih.

Podobno kot sv. Martin, naslikan kot vitez, ki brani vrednote svoje prisege, se je Bourdichon imel za upornika, ki je svoj boj bojeval z orožjem svoje umetnosti. Toda upornik zoper kaj? Zoper renesanso in prebujenje, ki ga je prinesla renesansa. Da bi bolje dojeli, za kaj je šlo, naj povemo, da je bil Bourdichon uradni slikar francoskega kralja Franca I., podobno kot Leonardo da Vinci, dejaven v istem času; njuna slikarska ateljeja sta bila oddaljena približno petnajst kilometrov, občasno sta tudi soustvarjala. Kljub temu primerjava njunih del jasno pokaže, da sta bila daleč narazen. Vasari je z razlogom menil, da je Leonardo omogočil Zahodu, da »pusti srednji vek za seboj, skupaj z njegovo umetnostjo, odtujeno od realne narave.« Bourdichon pa je želel ostati zvest srednjeveški umetnosti, zato se je uprl renesančnemu gibanju in njegovemu novemu načinu upodobitve sveta, ki naj bi človeška bitja pripeljala v nov odnos z njihovim Bogom ter kristjane z njihovo vero.

Sveti Martin kot dobri Samarijan 

 Da bi prikazal navzočnost onstranskega in božanskih vplivov v tem svetu ter v človeškem življenju, Bourdichon svojih predmetov in oseb ni slikal na naraven, realističen način kot Leonardo, ki svojim upodobitvam daje pomen s pomočjo dodelane, že manieristične simbolike. Namesto tega ustvari, ko se znajde pred mitskim prizorom, idealizirane figure, ki jih dodatno osvetljuje z okraševanjem njihovih oblačil s tankimi zlatimi potezami.

Ta dodana osvetlitev ponazarja božansko milost, ki osvetljuje življenje upodobljene osebe in ga navdihuje, da s spolnjevanjem volje njegovega Očeta na zemlji deluje kot drugi Jezus Kristus: tokrat z dejanjem konkretne ljubezni do revnega ubožca. 

Slednji – na kolenih, s prekrižanimi rokami ter z belo poudarjenimi očmi, pobožno uperjenimi v svetega Martina, kakor bi gledal nebesa – s svojo držo potrjuje, da je tisti, ki ga prijazno oblači z delom svojega ogrinjala, zares drugi Jezus Kristus, saj sta on in njegovo ogrinjalo osvetljena in okrašena z zlatimi potezami, kar pomeni, polna milosti.

Zaradi tega lahko to miniaturo vzamemo kot ponazoritev klica, naj tudi mi svoje življenje obogatimo z božansko milostjo. Predvsem z milostjo nove zapovedi, krščanske prakse, ki iz vsakega od nas naredi drugega Jezusa Kristusa za naše bližnje: bodisi tako, da spolnjuje dejanja ljubezni do bližnjih, bodisi tako, da jih od njih sprejema. 

Prav v klicu, da priliko o dobrem Samarijanu uresničujemo v svojem življenju, je srčika povabila k posnemanju tako svetega Martina kot tudi revnega ubožca. V tej priliki je namreč naš Gospod istočasno tisti, ki je rešen – ste meni storili (Mt 25,40), in tisti, ki rešuje – razen mene ni rešitelja (Oz 13,4).

Pierre-Marie Dumont