Giovanni Francesco Romanelli (1610–1662), rimski učenec Pietra da Cortona, je hitro postal eden izmed njegovih glavnih sodelavcev v službi papeža Urbana VIII. Leta 1635 je razglasil svojo umetniško samostojnost, tako tehnično kot slogovno. Medtem ko je odkrival mojstrovine

Rafaela († 1520), je sledil razvoju Guida Renija († 1642) v smeri skladne sinteze renesanse, baroka in klasičnih slogov, predvsem v iskanju preprostosti in s poudarkom na razkošnih, vendar svežih barvah, po katerih je zaslovel.

Romanelli je sledil smeri skladne sinteze renesanse, baroka in klasičnih slogov v iskanju preprostosti in s poudarkom na razkošnih, vendar svežih barvah, po katerih je zaslovel.

Umetnina, ki krasi naslovnico aprilske številke Magnificata, naslikana leta 1640, je odlična ilustracija tega pristopa.

Na velikonočno jutro sta Peter in učenec, ki ga je Jezus ljubil, potem ko sta od Marije Magdalene slišala, da je Gospodovo telo odneseno iz groba, hitro stekla tja; ravno sta

vstopila (Jn 20,1-10). Peter, ki je prispel drugi, a je vstopil prvi, je upodobljen z lepim obličjem zrelega moškega. Oblečen je v sijočo globoko modro obleko, biblično modro (tekhelet), ki se ujema z odtenkom neba; s tem se izraža njegova posvečenost službi božanskega razodetja. Kljub temu njegovo ogrinjalo, ki je v senci glinene barve in na svetlobi zlate, ponazarja njegovo človeško slabost, ki ga je napeljala k zatajitvi, in hkrati njegovo iskreno odprtost milosti, po kateri je postal skala Cerkve in pogumen mučenec.

V skladu s tradicijo je učenec, ki ga je Jezus ljubil, prikazan kot apostol Janez, Zebedejev sin, brat apostola Jakoba starejšega. Je mladenič, oblečen v zeleno tuniko, ki ponazarja pomlad in prenovo, kar pomeni, da je izmed vseh učencev prvi verjel v vstajenje. Njegovo ogrinjalo je v svetlo vijoličnem odtenku, kar izraža njegovo apostolsko dostojanstvo, kot enega izmed dvanajsterih, ki jih je Gospod izbral.

Peter kaže na prazen mrliški prt in se obrne k Janezu; slikarju je uspelo na njegovem obrazu prikazati značilen izraz, ki je obenem presenečen in sprašujoč. Toda Janez se ne ozira nanj: s svojimi široko odprtimi očmi vidi, da ni videti ničesar. In veruje. Tudi tukaj slikar domiselno izraža, kako je videti, ko se te dotakne milost vere.

Janez s svojimi široko odprtimi očmi vidi, da ni videti ničesar. In veruje. Tudi tukaj slikar domiselno izraža, kako je videti, ko se te dotakne milost vere. 

Z desnico Janez spoštljivo zavrne Petrova vprašanja. Z levico, ki je pri srcu, prejema Božji dar. Slikar nam še naznanja, da navidezna

brezizraznost njegovega obraza ne zmore popolnoma skriti nadnaravnega veselja, ki na skrivaj napolnjuje vse njegovo bitje.

Na tak način, četudi ni videti ničesar, učenec, ki ga je Jezus ljubil, vidi, da praznina groba odstira neskončen prostor življenja, ki nam je bilo povrnjeno in obnovljeno, celo onkraj smrti. In veruje. Njegova vera ne sloni zgolj na materialnih dokazih. Seveda, bil je privilegirana priča Jezusovega življenja, nauka in trpljenja, toda niti on ni videl Jezusa pri vstajenju od mrtvih. Kljub temu je videl in veroval.

Vstajenje je par excellence resnica, v katero je treba verjeti. Resnica, ki ji je treba verjeti. Če bi morali natančno dokazati, da je vse, kar nas vera uči, res, potem to ne bi bila vera.

Učenec, ki ga je Jezus ljubil, učenci, ki jih Jezus ljubi, ti in jaz, vsi smo videli in verujemo z očmi vere.

Učenec, ki ga je Jezus ljubil, učenci, ki jih Jezus ljubi, ti in jaz, vsi smo videli in verujemo z očmi vere. Četudi naša vera nima dokazov, vsekakor ima oči, ki vidijo in vidijo v resnici.

 Pierre-Marie Dumont 
je ustanovitelj revije Magnificat.

Članek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat št. 04/2024. Spremljajte spodbudne misli iz Magnificata na Facebook profilu @verujem.