Nicola Grassi (1682–1748), rojen v Formeasu ob vznožju Karnijskih Alp, je deloval in umrl v Benetkah. Spada med vodilne predstavnike beneškega Settecenta. V tamkajšnjem kulturnem okolju je na prehodu od poznega baroka v rokoko izoblikoval prepoznaven osebni slog, ki se odlikuje po pretanjenem svetlem koloritu, gracilnih figurah, lahkotni kompoziciji in liričnem razpoloženju. Največ je slikal za Benetke in širšo okolico ter za naročnike v Furlaniji, s pomembnimi deli pa je zastopan tudi v Kvarnerju in Dalmaciji. Pred tremi desetletji je bilo nekaj njegovih del prepoznanih tudi v Sloveniji: ohranjene so tri slike iz Marijine cerkve na Savi na Jesenicah, danes v jeseniškem Gornjesavskem muzeju, platna z gradu Mirna pa so izgubljena.

Nicola Grassi (1682–1748) je na prehodu od poznega baroka v rokoko je izoblikoval prepoznaven slog, ki se odlikuje po pretanjenem svetlem koloritu, gracilnih figurah, lahkotni kompoziciji in liričnem razpoloženju.

Cerkev na Savi je bila ustanova družine Bucelleni, ki se je v zgodnjem 16. stoletju iz Bergama odselila na Goriško in se nato naselila tudi na Kranjskem, kjer se je ukvarjala s fužinarstvom. Pod ljubljanskim škofom Tomažem Hrenom je bila v cerkvi leta 1623 ustanovljena rožnovenska bratovščina, ki naj bi odvračala vpliv protestantizma in med delavci krepila katolištvo. Združba je ves čas obstoja sodelovala tudi pri opremljanju cerkve. Ko je v 18. stoletju grof Pavel Nikolaj Bucelleni za veliki oltar, pri katerem je imela svoj sedež, naročil slike pri uglednem beneškem umetniku Grassiju, je pri tem nedvomno odigrala pomembno vlogo.

Na naši sliki se Marija z Detetom v naročju v spremstvu angelcev na oblaku prikazuje na zemlji klečečima svetnikoma.

Podobo Rožnovenske Matere Božje s sv. Dominikom in sv. Frančiškom Asiškim so v tron, v katerem je sicer prestolovala slika Marijinega vnebovzetja, postavljali za bratovščinske praznike. Delo je ikonografsko zelo zanimivo, ker odstopa od standardnega motiva rožnovenskih bratovščin, tj. od prizora izročanja rožnega venca sv. Dominiku in sv. Katarini Sienski, saj dominikanko v našem primeru nadomešča sv. Frančišek. Skupni nastop sv. Dominika in sv. Frančiška, ustanoviteljev dveh pridigarskih redov, je običajen v prizoru njunega legendarnega srečanja, včasih se svetnika družita tudi v motivu priprošnje za grešni svet, od katerega odvračata puščice Božje jeze, le poredkoma pa ju najdemo skupaj ob Rožnovenski Materi Božji (npr. v italijanski umetnosti). Zakaj se je savska bratovščina odločila za ta izjemen motiv, ne vemo. Na izbor bi poleg njenega vodstva in grofa Bucellenija, ki so ga tedaj pestile finančne težave, utegnil vplivati tudi kak darežljiv donator.

Na naši sliki se Marija z Detetom v naročju v spremstvu angelcev na oblaku prikazuje na zemlji klečečima svetnikoma. Sv. Dominik, ki je svojo knjigo odložil na tla, v globoki zbranosti od nje sprejema rožni venec, medtem ko sv. Frančišek molek že nosi za pasom in s križem v roki zamaknjeno zre v Jezuščka. Z jasno trikotniško kompozicijo, pretanjeno modelacijo, uglajenostjo in komunikacijo figur ter z izbranimi barvami, ki od zemeljskih prehajajo v lahkotnejši kolorit nebeške sfere, je Grassi ustvaril plemenito umetnino, ki priteguje pozornost gledalca in ga spodbuja k molitvi sv. rožnega venca.

Ana Lavrič,
umetnostna zgodovinarka

***

Članek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat št. 04/2024. Spremljajte spodbudne misli iz Magnificata na Facebook profilu @verujem.