Simon Vouet (1590–1649) velja za najpomembnejšega francoskega slikarja iz prve polovice 17. stoletja. Preden se je leta 1627 vrnil v Francijo, je veliko časa preživel v Italiji, kjer je dosegel ugled in slavo, primerljivo z največjimi takratnimi umetniki. Potem ko se je nastanil v Rimu, se je tam leta 1626 tudi poročil in sicer s slavno slikarko Virginio da Vezzo, za katero je veljalo, da je bila enako izjemna po svoji bistroumnosti in talentu kakor po svoji lepoti. To njeno lepoto lahko občudujemo tudi mi, kajti Simon je svojo mlado ženo izbral za model, ko je še istega leta po poroki začel z ustvarjanjem slike, naslovljene Sveta Cecilija, ki krasi naslovnico našega tokratnega Magnificata.

Simon je svojo mlado ženo izbral za model, ko je še istega leta po poroki začel z ustvarjanjem slike, naslovljene Sveta Cecilija.

Njena vzvišena, poduhovljena duša

Antični viri navajajo, da je sv. Cecilija živela v času rimskega cesarja Marka Avrelija. Prihaja iz plemiške rimske družine Cecilijev. Bila je kristjanka. Zaročili so jo z mladeničem Valerijanom, ki ga je kmalu spreobrnila v krščanstvo. Kmalu po poroki, okoli leta 220, sta zavrnila darovanje poganskim bogovom, zato sta oba skupaj doživela mučeniško smrt. Nekateri spisi navajajo, da je ob poroki (drugi pa da ob mučeništvu) Cecilija doživela zamaknjenje, v katerem je slišala nebeško glasbo. Zaradi tega je postala zavetnica glasbenikov, tako skladateljev, izvajalcev kakor tudi izdelovalcev glasbil. V 13. stoletju je bl. Jakob de Voragine zbral, povezal in izpopolnil vsa izročila o njej in jih združil v svojo čudovito zbirko Zlata legenda, ki je navdihnila nešteto umetnikov.

Nekateri spisi navajajo, da je ob mučeništvu Cecilija doživela zamaknjenje, v katerem je slišala nebeško glasbo. Zaradi tega je postala zavetnica glasbenikov.

Pred očmi pa imamo Cecilijo, ujeto v trenutku zamaknjenja, kot jo je naslikal Simon Vouet. Oči je uprla v nebo; ima nepremično držo v kontemplativni naravnanosti. Prekinila je z igranjem na orgle. Njene ustnice so zaprte – ustavila je tudi petje. Nič ne reče in se ne premakne, kakor da ni več na zemlji; njena duša se dviga kvišku, kajti dano ji je slišati božanske harmonije nebeških melodij. Od Cecilijinih prstov, ki so se desno spodaj že ločili od orgelskih tipk, umetnik ustvari diagonalo, ki strukturira njegovo delo in predstavlja prehod od zemeljske v nebeško izkušnjo. Diagonala se poveže s svetničinimi očmi in se nadaljuje levo navzgor v smeri kerubov ter tako sledi Cecilijinemu pogledu, ki sega v nebeške višave, v onstranski svet, kjer nepopisna glasba večno poveličuje najvišjo lepoto Njega, ki presega vse reči. V tem trenutku je Cecilija prejela nebeško milost, da lahko pesem svojega srca združi z zbori angelov in svetnikov v slavi.

Nič ne reče in se ne premakne, kakor da ni več na zemlji; njena duša se dviga kvišku, kajti dano ji je slišati božanske harmonije nebeških melodij.

Spremenjenje glasbe

Z upodabljanjem hierarhije med tremi stopnjami glasbe nam delo Simona Voueta podaja liturgično katehezo. Na najnižji stopnji, ki jo predstavljajo orgle, je instrumentalna glasba, pri kateri melodija nastaja v snovnem glasbilu. Na višji stopnji je vokalno in zborovsko petje, kjer melodija nastaja iz enega ali več usklajenih glasov ljudi, ustvarjenih po Božji podobi, in kar je še pomembneje, Božjih sinov in hčera, sodedičev nebeškega kraljestva skupaj s svojim božanskim bratom Jezusom Kristusom, Božjim Sinom. Na koncu je še najvišja stopnja glasbe – ki jo tukaj predstavljajo kerubi in prihaja z območja zunaj okvirja slike – nebeška glasba, ki izhaja iz večne kontemplacije Božje lepote in popolnega občestva z njim.

Z upodabljanjem hierarhije med tremi stopnjami glasbe nam delo Simona Voueta podaja liturgično katehezo.

Umetnina nas še uči o skladni povezanosti, ki naj bi obstajala med zborovsko glasbo, kadar jo z združenimi srci ustvarjajo zbori, in nepopisno nebeško glasbo, katere predokus naj bi bila. Glasba lahko ustvari to povezavo takrat, kadar postane zborovsko petje molitev – izraz človeškega življenja, ki se v občestvu z evharistijo Jezusa Kristusa spreminja v slavljenje Očeta.

Umetnina nas še uči o skladni povezanosti, ki naj bi obstajala med zborovsko glasbo, kadar jo z združenimi srci ustvarjajo zbori, in nepopisno nebeško glasbo, katere predokus naj bi bila.

Naš priročnik Magnificat nam vsak dan omogoča, da se pridružimo veliki molitvi Cerkve, da vsako jutro in vsak večer zapojemo hvalnice in himne, enosrčno zedinjeni z vsemi krščenimi. Kadar na tak način dvigamo svoje glasove, ali nimamo enakega privilegija združenega petja z zbori svetnikov in predokusa nebeških melodij?

Pierre-Marie Dumont
je ustanovitelj francoske izdaje MAGNIFICATA.

Članek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat št. 11/2024. Spremljajte spodbudne misli iz Magnificata na Facebook profilu @verujem.