Sredi gozdov nad Ljubljano, na Rožniku, že stoletja stoji cerkev Marijinega obiskanja. Kljub odročni legi je bila vedno zelo obiskana; za časa ljubljanskega kongresa (1821) so tja hodili celo vladarji iz vse Evrope. V 1880. letih je sklenil župnik, frančiškan p. Kalist Medič, prenoviti cerkveno opremo. Novo oltarno sliko z upodobitvijo trenutka, ki mu je posvečena cerkev, je naročil pri Juriju Šubicu – edinem Slovencu, ki mu je uspelo razstavljati na pariškem Salonu (1883). Bila je drznejša odločitev, kot se zdi danes.

Šubic je upodobitev srečanja Marije in Elizabete – ter njunih še nerojenih otrok, Jezusa in Janeza, njegovega krstnika – naslikal pod pariškim nebom, v soncu leta 1888. To veliko delo slovenskega realizma je priča preloma v evropski nabožni umetnosti poznega 19. stoletja, ko so Jezusov lik in življenje začeli upodabljati kar arheološko "realistično", kot prizore iz vsakdanjega življenja v Palestini pred dva tisoč leti.

Na Šubicevi sliki je trenutek srečanja na pragu Elizabetine hiše v vasi Ein Karem obsijan z jarko, nedvoumno tosvetno sončno svetlobo; in tudi če ne bi vedeli, da je slikar v likih Zaharija in Elizabete upodobil svojega pariškega hišnika, gospoda Roncarda, in njegovo ženo, bi v teh likih prepoznali ljudi in svet vsakdanje stvarnosti.

Elizabeta je prišla na prag bosa, njene dlani, dvignjene v srečnem presenečenju, pa so videti umazane od gospodinjskega dela.

Elizabeta je prišla na prag bosa, njene dlani, dvignjene v srečnem presenečenju, pa so videti umazane od gospodinjskega dela. Za Zaharijem se vije trta (Ein Karem pomeni ≫izvir med vinogradi≪), za Jožefom – čigar drža, tako se zdi, že nakazuje njegov odhod – pa vidimo značilno sredozemsko vas. Da smo priča dogodku iz svete zgodovine, kažejo le obstreti in bela lilija v ospredju – simbol Marijine čistosti. Diskretno sta nakazani tudi povezava žena v njunem pričakovanju in vez med nerojenima otrokoma: ogrinjalo, ki ženama zakriva trebuh, noseč Življenje, je pri obeh modro, le različnih odtenkov; Elizabetino je barve rečne vode, modrina Marijinega pa je presvetljena z večno nepremaganim soncem.

Veličina Marijine in Elizabetine vere je prav v tem, da sta v svoji skromni človeškosti voljno sprejeli nedoumljivo, ki daleč presega človeški razum.

"Realizem" te podobe ni bil vsem všeč. Daljni odmev neodobravajočih glasov je zaslutiti iz kratkega zapisa v reviji Dom in svet (1894): "O tej sliki gre sploh glas, da je v tehniki in v barvah dovršena, da je pa glede na vzvišeni verski predmet realistična in moderna." In vendar je veličina Marijine in Elizabetine vere prav v tem, da sta v svoji skromni človeškosti – kakršna je poudarjena na tej sliki – voljno sprejeli nedoumljivo, ki daleč presega človeški razum. ≫Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!≪ Ta klic nagovarja vsakega od nas, prav v naši vsakdanji stvarnosti, da se mimo svojih strahov in dvomov odpremo Besedi ljubezni, ki daleč presega človeško vednost.

Vesna Velkovrh, umetnostna zgodovinarka in prevajalka.

Članek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat št. 05/2024. 

Spremljajte spodbudne misli iz Magnificata na Facebook profilu @verujem.