Ko bi slike lahko gledale in poslušale, ko bi povrhu tega še lahko govorile, bi nam povedale marsikaj zanimivega. O svojem nastanku in prvi umestitvi, o ljudeh, ki so jih naročili, se pred njimi zaustavljali in ob njih in njihovi lepoti doživljali nepredstavljive vznesenosti. O svojih zapuščenostih in zaporih, o svojem razpadanju in obnavljanju, o svojih selitvah in o tem, kako so jih preučevali, fotografirali in ponatiskovali.

Slika, ki jo ta mesec gledamo na naslovnici, je stoletja spodbujala marijansko pobožnost v koprski stolnici, natančneje, v njeni krstilnici oziroma rotundi.  Olje na platnu je naslikal Benedetto Carpaccio, Benečan po rodu, ki se je preselil v Koper in tam postal ugleden in zaupanja vreden meščan, saj je bil oproščen davkov in član upravnega odbora mestne zastavljalnice. Na umetniškem področju pa tudi ni imel tako velike konkurence kot v rojstnem mestu.

Slika, ki jo ta mesec gledamo na naslovnici, je stoletja spodbujala marijansko pobožnost v koprski stolnici, natančneje, v njeni krstilnici - rotundi.

Delo se je iz rotunde sv. Elija najprej preselilo v dvorano mestnega sveta, potem pa leta 1911 v koprski muzej, od koder so ga leta 1940 prepeljali skupaj z drugimi umetninami na varno v vilo Manin v Passarianu, nato pa 1948 v rimska skladišča, kjer je postalo predmet nenehne korespondence in zahtev koprske škofije po vrnitvi. Slednjič je delo dospelo v neposredno soseščino, v Trst, kjer je razstavljeno v Mestnem muzeju Sartorio skupaj z drugimi iz Istre odnesenimi umetninami, medtem ko si Republika Slovenija in Škofija Koper še vedno prizadevata za pravično vrnitev na mesto, za katero so bile te umetnine namenjene.

Osrednja figura slike je Marija, ki s svojo klečečo držo in rokami, prekrižanimi na prsih, poudarja svojo ponižnost, čeprav jo je slikar ujel v trenutku, ko iz rok Sina na glavo prejema kraljevsko krono. Z obrazom je le rahlo obrnjena k nam, ki smo navzoči pri tem veličastnem obredu nebeške liturgije, ki jo vodi sama Sveta Trojica, ki obdaja Marijo. Nad njo je v podobi goloba naznačen Sveti Duh, vse obdaja Očetov objem, Sin pa polaga krono na Materino glavo. Na sliki ni človeške publike, pač pa le angelska. In samo en angel se s pogledom ozira po gledalstvu, vse ostale osebe, Božje, človeški in angelske, so v nekakšnem zamaknjenju. Večina angelov so glasbeniki, ki s svojimi glasbili skrbijo za zvočno ozadje in slovesnost dogodka, trije pa so scenografi, ki držijo nekakšno zaveso za Božjim prestolom. Posebej zanimiv je listič na stopnici, na katerega se je slikar podpisal, ponosno poudaril svoje beneško poreklo in datiral svoje delo.

Marija s svojo klečečo držo in rokami, prekrižanimi na prsih, poudarja svojo ponižnost, čeprav iz rok Sina na glavo prejema kraljevsko krono.

Ta mesec lahko damo priložnost tej sliki, ki vstopa v naše domove, žepe in torbice, da spodbudi naše molitve in premišljevanja, da se prepustimo blagemu in ponižnemu kraljevanju nebeške Matere in zahrepenimo po svojem mestu v nebeškem kraljestvu.

***

Članek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat št. 08/2024. Spremljajte spodbudne misli iz Magnificata na Facebook profilu @verujem.