Septembra se spet začne šola, kar pomeni, da se nadaljuje tudi župnijski verouk. Na poseben način bodo nagovorjene krščanske matere, naj v skladu s svojo žensko nadarjenostjo sprejmejo odgovornost za posredovanje znanja in vere, kar je osrednja naloga njihove poklicanosti. Da bi začetek šolskega leta doživeli umirjeno in veselo, se za dodatno pomoč in navdih lahko zatečemo k starodavni pobožnosti do sv. Ane, matere device Marije in zavetnice učiteljic in katehistinj.

Da bi začetek šolskega leta doživeli umirjeno in veselo, se za dodatno pomoč in navdih lahko zatečemo k starodavni pobožnosti do sv. Ane, matere device Marije in zavetnice učiteljic in katehistinj.

Kakšna mati je bila sv. Ana?

Niti Nova zaveza niti apokrifni evangeliji nam ne razkrivajo, kako je sv. Ana vzgajala svojo hčer, blagoslovljeno med vsemi ženami. Ta posebna pobožnost – ki je navdihnila nešteto umetnikov – ni bila niti razodeta niti posredovana po krščanskem izročilu. Namesto tega se je oblikovala deduktivno in je, če upoštevamo vse pomembne okoliščine, zelo smiselna. Zgodovinski viri namreč potrjujejo, da je bila v času, ko se je rodila Marija, v judovskem ljudstvu navada, da so bile matere glavne vzgojiteljice in učiteljice svojih hčera. Še posebej je značilno, da so jih na pamet učile vrstice iz Tore in Knjige psalmov, ki so jim jih razlagale in so jih potem s temi besedili učile tudi brati. V nadaljevanju so jih učile zapisovati te verze. S tega zornega kota lahko povsem upravičeno verujemo, da je bila sveta Ana odlična mati, ki jo je pri dobri vzgoji male Marije vodil Sveti Duh, vse dokler njena edinstvena poklicanost ni bila izpolnjena v polnosti.

Marija, kakor nam jo razodevajo evangeliji – mlada poročena ženska, stara okoli petnajst ali šestnajst let, – ni samo polna milosti, temveč je tudi odlično izobražena, do te mere, da se je lahko ob srečanju z Elizabeto takoj spontano spomnila besed poveličevanja Boga in jih izrekla v čast Najvišjemu (prim. Lk 1,39-55). Zato je Cerkev že pred več kot tisoč leti potrdila in podprla širjenje češčenja svete Ana kot vzornice vseh mater-učiteljic in vzornice katehistinj.

Marija – mlada poročena ženska, stara okoli petnajst ali šestnajst let, – ni samo polna milosti, temveč je tudi odlično izobražena, do te mere, da se je lahko ob srečanju z Elizabeto takoj spontano spomnila besed poveličevanja Boga in jih izrekla v čast Najvišjemu.

Polikromirana lesena skulptura, ki krasi naslovnico našega Magnificata, je občudovanja vredna priča tega izročila. Pripisujejo jo avtorju iz skupine umetnikov, ki so se podpisovali kot Mojster sv. Benedikta. Bili so dejavni v zgodnjem 16. stoletju v Hildesheimu (blizu Hannovra v Nemčiji). Umetnina je veličastna tako po kakovosti kot po dimenzijah: sedeči figuri Ane in Marije sta v naravni velikosti.

Ker je v tedanjem času v Rimu s skulpturami Michelangela (1475–1564) slavila renesansa, to našo umetnino pripisujejo še zmeraj slogu, ki se običajno imenuje pozna renska gotika. Ta je še posebej razvidna v značilnem arhetipu njenih figur in načinu izdelave oblačil z značilnimi sencami med pregibi tkanine. Obenem opažamo prvine, ki napovedujejo nov, zanimiv slog, ki bo preskočil renesanso v strogem pomenu besede in prešel neposredno na barok. Vidni znak tega je, na primer, nagnjenost k upodabljanju prevelikega volumna oblačil, izpod katerih se med pregibi opažajo nežni telesni orisi. Drugi primer je izraz svete Ane, ki je zelo zgovoren v svoji zadržanosti.

Stara zaveza se končuje in se začenja nova

Četudi pripada stari tradiciji, je ta umetnina po mnogočem zelo izvirna v primerjavi z večino upodobitev Marijine vzgoje. Najprej lahko opazimo, da je tukaj Marija že okronana in ni več otrok. Je že mlada dama, enako visoka kot njena mati, ob kateri sedi na isti ravni in ni več upodobljena v perspektivi učiteljice, ki se nagiba nad svojo učenko. Nato opažamo, da sveta Ana z levo roko nakazuje hčeri, naj se uči iz knjige Stare zaveze, ki jo je položila na kolena, medtem ko z desnico obrača njene strani. Toda Marijino obličje razodeva, da je s srcem že nekje drugje, pa ne da ne bi bila pozorna na materino poučevanje, temveč kot da se že zaveda, da je prišla ura, ko ni več zgolj učenka svetih spisov, temveč postaja tista, ki z vsem svojim bitjem spolnjuje, kar se je iz njih naučila. Tokrat tudi Ana dojame, da gre za pomemben trenutek: nenadoma izraz na njenem obrazu ne sledi več potezam njene roke; že gleda v zaprto knjigo, ki jo drži Marija na svojih kolenih. Nežen nasmeh razsvetli njeno obličje. Razumela je. Kmalu bo zaprla knjigo Stare zaveze, medtem ko bo s svojim Fiat – zgodi se – Marija, blagoslovljena med vsemi ženami, odprla knjigo Nove zaveze: Zgodi se mi po tvoji besedi, naj se Duh in Življenje iz Svetega pisma spolni v meni; naj pride po meni Božja Beseda na svet.

 Tokrat tudi Ana dojame, da gre za pomemben trenutek ... Razumela je.

Tako imamo po zaslugi umetniškega genija Mojstra svetega Benedikta tudi mi priložnost odkriti duhovne višine, h katerim si je navdihnjen umetnik drznil povabiti krščanske matere – in danes, v post-krščanski civilizaciji, poleg mater tudi babice.

Pierre-Marie Dumont, urednik francoske izdaje Magnificata
(prevod: Igor Vojinovič)

Članek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat št. 09/2024. Spremljajte spodbudne misli iz Magnificata na Facebook profilu @verujem.