Marija Magdalena stoji čudovito osamljena na ozadju bogate zelene barve, prek vijolične tunike je oblečena v elegantno vzorčasto, zlato obrobljeno ogrinjalo, obstret iz čistega zlata pa usmerja pogled na njen izraziti obraz. Njen iskreno radostni pogled se dopolnjuje z dvignjeno desnico, ki tvori dramatično srce prizora: Marija Magdalena, polna tega, kar je pravkar videla, zbranim apostolom prvič oznanja vstalega Kristusa.

Ta podoba je ena od štiridesetih osupljivih celostranskih iluminacij iz Psalterija sv. Albana, ki je bil narejen za angleško samotarko Kristino iz Markyata v letih med 1120 in 1130.

Ta podoba je ena od štiridesetih osupljivih celostranskih iluminacij iz Psalterija sv. Albana, ki je bil narejen za angleško samotarko Kristino iz Markyata v letih med 1120 in 1130. Rokopis je zbirka krščanskih molitev za liturgično in osebno rabo, namenjena duši, ki hrepeni po srečanju z Bogom. Velike slike ponujajo meditativni kontekst za branje psalmov in liturgičnih molitev, ki sledijo. Vsaka slika predstavlja pomemben trenutek v dogodku učlovečenja in vabi gledalca, da se kontemplativno vživi v podrobnosti prizora in se tako nauči brati celotno zgodovino odrešenja v vsakem od njenih delov. Z očesom za lepoto gledalec pridobi »spomin za čudeže« (prim. Ps 111,4).

Marija Magdalena ima v krščanski umetnosti množico različnih standardnih upodobitev in običajno gre za prizore velike drame: Marija Magdalena joka, ko z nardo mazili Jezusove noge in jih briše z lasmi (prim. Lk 7,36-50); Marija Magdalena se vrže, da bi se oprijela vznožja križa; Marija Magdalena kleči pred vstalim Kristusom in skuša zgrabiti rob njegovega oblačila; Marija Magdalena obžaluje svoje grehe kot puščavnica sama v puščavi, pogosto z lobanjo, oblečena le v svoje lase ali v grobo živalsko kožo. Umetnikova Magdalena se od žalosti skoraj zvrne vznak ali se v žalovanju in veselju vrže na tla; ne mara stati na mestu.

Govori jim o Resnici, ki je vstala od mrtvih in plamti z ljubeznijo, ki prihaja od Svetega Duha.

Marija Magdalena iz tega prizora je drugačna. Stoji pokončno in vzravnano ter izžareva mirno, samozavestno vero. Njeni lasje so skrbno spravljeni pod tančico in ne vihrajo v vetru čustev. Govori neposredno, brez okraskov: »Videla sem Gospoda« (Jn 20,18). Roko, dvignjeno kot pri pridigi, je prevzela od angela, ki ji je sporočil, da je Jezus vstal. To ni skesana grešnica ali divja žena, tako ljuba renesančnim umetnikom: to je Marija Magdalena kot apostola apostolov, katere brezmejna ljubezen jo je vodila, da je prva videla vstalega Gospoda in prva oznanjala Resnico, ki jo je srečala kot zmagovalko nad grehom in grobom.

Vidimo Marijo Magdaleno, ki se v miru evangelija o vstalem Kristusu spominja cele palete svojih čustev in z razmislekom o svoji izkušnji apostolom ponuja več kot le čustva in več kot le izkušnjo: govori jim o Resnici, ki je vstala od mrtvih in plamti z ljubeznijo, ki prihaja od Svetega Duha. Mi, ki gledamo to podobo, smo tako povabljeni, da vstopimo v igro čustev, razuma in ljubezni v pridigi Marije Magdalene, da se v miru Svetega Duha spomnimo na vihar trpljenja in drzno upanje v vstajenje ter tako dovolimo, da se te resničnosti razvijejo v naših srcih in nas pokličejo k novi ljubezni do Resnice.

Marija Magdalena je bila prva, ki je oznanjala Jezusa kot vstalega od mrtvih, pa ne zato, ker bi bila najbolj brez greha, ampak zato, ker je prva dovolila, da je njeno hrepenenje po Gospodu popolnoma spremenilo njeno življenje.

Marija Magdalena je bila prva, ki je oznanjala Jezusa kot vstalega od mrtvih, pa ne zato, ker bi bila najbolj brez greha, ampak zato, ker je prva dovolila, da je njeno hrepenenje po Gospodu popolnoma spremenilo njeno življenje.

Ta podoba nas vabi, da se ne spominjamo le Marije Magdalene, ki je oznanjala vstajenje, ampak da sodelujemo pri odpuščanju, ozdravljenju in preobrazbi, ki jih je prejela od Kristusa. Z njo se naučimo, kako brati svoje življenje s spominom na čudeže in z očmi za Božjo neminljivo lepoto.

P. Gabriel Torretta, dominikanec, je doktorski študent na Univerzi v Chicagu, kjer preučuje zgodovino teologije lepote v karolinški dobi.