V levem oltarju cerkve sv. Tilna (ali Egidija) v Mokronogu visi slika Kristusovega krsta v Jordanu. Kdo jo je naslikal, ni znano; tudi datirana je bila različno.

Ko je bila slika leta 2012 restavrirana, so prišle do izraza njene odlike (npr. fini lesk Jezusovih kodrov), predvsem pa so zažarele bleščeče barve: azurna modrina Jezusovega ogrinjala in krvavo rdeče ogrinjalo Janeza Krstnika. Tedaj se je tudi jasno pokazalo, da slika bržkone ni mogla nastati prej kot v poznem 18. stoletju, verjetneje pa precej pozneje. Po mnenju poznavalca umetnosti na Slovenskem, dr. Ferda Šerbelja, naj bi bila delo v t. i. »nazarenskem« slogu, iz časa okoli 1840.

Upodobitev je pripovedno skrajno preprosta: Jordan je potoček, v katerega Jezus namaka le stopalo, medtem ko ga Janez obliva z vodo iz skodele, zgoraj pa Bog Oče – odet v sinjino in »zlato«, ki že vsaj od 12. stoletja ponazarjata Stvarjenje v vsej svoji večnosti – z eno roko počiva na obli sveta in z drugo pošilja goloba: Sv. Duha. Angelski glavici seveda predstavljata zbore angelov. (Za upodabljanje angelov pri Jezusovem krstu ni nobene podlage v evangeljskih opisih, vendar se od 9. stoletja naprej redno pojavljajo v zahodni likovni umetnosti – morda kot navezava na Kristusove skušnjave v puščavi, ki neposredno sledijo krstu [Mt 4,11].) Krajina v ozadju je le nakazana; za Janezom vidimo strm breg in v ozadju drevesa, ki spominjajo na vrbe žalujke, za Jezusom pa rdeče cvetoče rastlinje.

Jezus je bil človek in je Bog – večno živa voda, v kateri se človek poraja, preraja in stopa »na pot novosti življenja«.

Upodabljanje Jordana kot skromne rečice je postalo običajno v novem veku, ko je v zahodnem krščanstvu krst s potapljanjem večinoma prešel iz rabe. Na starejših upodobitvah vidimo Jezusa, stoječega globoko v vodi, Janez pa nanj polaga roko (torej ga »potaplja«). Nova oblika krščevanja, z oblivanjem, je razvidna iz rabe skodele, krožnička ali školjke (v italijanskem slikarstvu) oziroma zlivanja vode iz dlani (v severnjaškem, zlasti nizozemskem slikarstvu).

Mimogrede omenimo še neobičajno gesto Jezusovih rok. Seveda nakazuje gib molitve oziroma sprejemanja, ki ga sicer najdemo na upodobitvah krsta, vendar to ni tradicionalni gib molitve s prepletenimi ali vzporedno zravnanimi prsti. Glede na verjetni čas nastanka pa v drži prstov ne kaže iskati posebne simbolike: zdi se le dekorativna, »elegantna« gesta, podedovana iz baroka.

Pripovedna zgoščenost slike ima svoj namen: vse je okleščeno na bistvo, ki ga sporoča gledalcu, predvsem z žarečima barvama ogrinjal. Modra in rdeča barva oblačil na upodobitvah Kristusa sta v zgodovini umetnosti pomensko manj enoznačni, kot se morda zdi, in ju je mogoče različno razlagati. V tem primeru pa se zdi njuno sporočilo jasno. Modrina Jezusovega ogrinjala – zdi se, kot da odseva v obli sveta, ki jo drži Bog Oče – ponazarja presežnost, »nebeško«, Božjo naravo v Bogočloveku, rdeča barva Janezovega ogrinjala pa je simbol krvi (njegovega mučeništva), a tudi »mesa«, človeškosti: Janez je bil človek, prerok; Jezus je bil človek in je Bog – večno živa voda, v kateri se človek poraja, preraja in stopa »na pot novosti življenja« (Rim 6,3-4).

Vesna Velkovrh
je umetnostna zgodovinarka in književna prevajalka.