O Bernardki Soubirous in Lurdu je bilo napisanih veliko knjig. Posebej znani sta Werflova Pesem o Bernardki in Paula Claudela Skrivnost Lurda. Claudel pravi v svoji knjigi: »Lurški čudeži pomenijo povezanost med srednjim vekom in sedanjostjo, posredujejo nam nekakšno duhovno zamenjavo med onimi časi, ko so ljudje imeli še pravo, lahko rečemo, preprosto vero, in med našim stoletjem, ki vse preveč veruje v neomejene možnosti napredka in je ves napuhnjen zaradi svojih velikih uspehov v znanosti in tehniki.«

Bernardka se je rodila leta 1844 v Lurdu kot najstarejša izmed šestih otrok mlinarja brez stalnega zaslužka. Družina je živela v veliki revščini. Bernardka je bila bolehna in je večkrat živela pri tujih ljudeh. Ko ji je bilo štirinajst let, je imela v votlini massabielske pečine v času od 11. februarja do 16. julija 1858 osemnajst prikazovanj. Marija se ji je prvič prikazala, ko je nekega mrzlega februarskega dne s sestro Tončko in sosedovo Ivanko nabirala suhljad. Potem se ji je še večkrat prikazala in v teh zamaknjenjih je neznana »gospa« govorila Bernardki: »Obljubim ti, da te bom naredila srečno ne na tem svetu, temveč na onem«, in spet: »Moli za grešnike!« - »Pokora, pokora, pokora!« »Pojdi k studencu, pij in umij se!« Ker ni vedela, kje je ta studenec, ji je Marija pokazala, naj gre v votlini na levo stran. Tam je začela grebsti zemljo in voda je pritekla. Šele 25. marca, na praznik Gospodovega oznanjenja, ji je neznana gospa povedala: »Jaz sem Brezmadežno spočetje.«

V prvih letih po Marijinem prikazovanju je Bernardka morala veliko trpeti predvsem zaradi neštetih ljudi, ki so se imeli za poklicane, da jo smejo o vseh videnjih natančno izpraševati in so mnogi med njimi poskušali odkriti »prevaro«. Ona je vedno odgovarjala mirno, stvarno, jasno in prepričljivo. Njena velika želja je bila, da bi se skrila. Sprejeli so jo v samostan v daljnem Neversu. Tu je veliko pretrpela. Predstojnica in voditeljica novink sta se bali, da bi bila Bernardka zaradi prikazovanj domišljava, zato sta jo pogosto poniževali. Umrla je 16. aprila leta 1879. Njeno truplo je ostalo nestrohnjeno. Leta 1925 je bila razglašena za blaženo, leta 1933 za svetnico.

Goduje 16. aprila.
Kako zelo je resničen rek, da Jezus svoji materi Mariji nikoli ne odreče nobene prošnje, se lepo kaže tudi v Lurdu, najbolj znanem kraju Marijinih prikazovanj. Marija si je izbrala preprosto, ubožno in vedno bolehno pastirico Bernardko, ji zaupala svoja naročila in obljube ter ji razodela svoje ime (»Brezmadežno spočetje sem«). Čeprav je minilo že več kot 150 let, Marija odtlej na tem kraju ne neha deliti milosti: telesnih in duhovnih ozdravljenj.






Ime: Bernarda je ženska oblika imena Bernard, ki je zloženka iz starovisokonemških besed bero, bern »medved« in hart »močen, drzen«.

Rodila se je 7. januarja 1844 v Lurdu v južni Franciji,

umrla pa 16. aprila 1879 v Neversu ob reki Loiri, prav tako v Franciji.

Družina: Bila je najstarejša izmed šestih otrok (Janez, Marija Antonieta, Janez Marija, še en Janez Marija in Justin). Oče Frančišek Soubirous je bil reven mlinar, mati Alojzija Casterot pa gospodinja.

Prikazovanja: Marija se je Bernardki prvič prikazala v masabejski votlini 11. februarja, zadnje prikazovanje pa je bilo 16. julija 1858. Vseh prikazovanj je bilo osemnajst.

Naročila: Marija ji je naprej naročila, naj opravlja pokoro in moli za spreobrnjenje grešnikov; sledilo je »odkritje« čudežnega izvira vode in nato naročilo duhovnikom, naj tja v procesijah pripeljejo ljudi in zgradijo kapelo. Na koncu je Gospa Bernardki razodela še svoje ime: Brezmadežno spočetje sem.

Preizkušnje: Bernardka je v času prikazovanj doživljala hude čase. Mnogi so ji sovražno nasprotovali, saj so jo imeli za histerično in domišljavo. Dokler se niso zgodili prvi čudež, ji tudi župnik ni verjel. Bilo je veliko obrekovanja, tudi v tisku.

Skupnost: Že prej je Bernardka v sebi čutila redovni poklic in želela postati karmeličanka, pa ji to ni bilo dano. Leta 1866 pa je bila sprejeta v samostan sester Ljubezni v Neversu in prejela redovno ime Marija Bernarda.

Zavetnica: Lurda, revežev, pastirjev in pastiric, ljudi, ki jih zasmehujejo in ponižujejo zaradi njihove vere; zoper telesne in vsakršne druge bolezni ter revščino.

Kreposti: Bila je preprosta, pobožna deklica, vedno prijazna, nikoli ni iskala pozornosti ali slave. Po končanih prikazovanjih se je želela skriti in umakniti, saj je čutila, da je bila njena naloga s tem opravljena.

Čudeži: Prvi čudež, ki se je zgodil v Lurdu, je bila ozdravitev hromega dveletnega otroka, nato sta spregledala slep kamnosek in slepa deklica …

Upodobitve: Skoraj vedno jo upodabljajo v votlini v Lurdu, kako kleči pred božjo Materjo Marijo. Fotografije pa prikazujejo dekletce prikupnega obraza v preprosti noši z rožnim vencem v roki in ruto oz. posebnim pokrivalom na glavi.

Grob: Pokopana je v cerkvi samostana Saint-Gildard v Neversu. Njeno nestrohnjeno telo počiva v steklenem relikviariju, ob vznožju katerega modri valovi ponazarjajo čudodelno moč znamenitega studenca v Lurdu.

Goduje: 16. aprila, v Franciji 18. aprila.

Beatifikacija: Papež Pij XI. jo je 14. junija 1927 razglasil za blaženo, 8. decembra 1933 pa za svetnico.

Knjige: V slovenščino imamo prevedenih kar nekaj knjig o Bernardki: Pesem o Bernardki, Skrivnost Lurda, Iz moje beležnice (zapiski), Bernardka, glasnica Brezmadežne, Bernardka Lurška.