Minuli teden je v Vatikanu izšla antologija besedil Benedikta XVI. o duhovništvu z naslovom Učiti in naučiti se Božje ljubezni. Predgovor je napisal papež Frančišek in svojega predhodnika opredelil kot človeka, ki »pooseblja svetost« in ustvarja »teologijo na kolenih«. Gre za prvo knjigo nove knjižne zbirke besedil Benedikta XVI., ki je izšla tik pred 65. obletnico njegovega duhovniškega posvečenja – Joseph Ratzinger ga je prejel 29. junija 1951 v Freisingu. Delo se začne s prvo Benediktovo pridigo, ki jo je imel leta 1956 v Berchtesgadnu med novo mašo Franza Niegla, ter se sklene s pismom, s katerim je Benedikt XVI. napovedal leto duhovništva leta 2009.

»Vsakokrat, ko berem dela Josepha Ratzingerja, Benedikta XVI., mi je vedno bolj jasno, da je ustvaril in ustvarja teologijo na kolenih«, piše papež Frančišek v predgovoru in o svojem predhodniku nadaljuje, da je »velik teolog in učitelj vere«, še prej pa »človek, ki zares veruje, zares moli; vidi se, da je človek, ki pooseblja svetost, je človek miru, je Božji človek«. Benedikt XVI. uteleša bistvo duhovniškega delovanja: »globoko ukoreninjenost v Bogu«, brez katere so organizacijske sposobnosti, intelektualna superiornost, ves denar in oblast nekoristni; uteleša »stalni odnos z Gospodom Jezusom«, brez katerega ni nič več pravo, vse postane rutina, nastanejo duhovniki uslužbenci, škofje birokrati, Cerkev pa ni več Kristusova Cerkev, temveč naš proizvod, nevladna organizacija, ki je navsezadnje nepotrebna.

Ob branju Benediktovih besedil se jasno vidi, kako je on sam v petinšestdesetih letih duhovništva živel in živi, z zgledom pričeval in pričuje o bistvu duhovniškega delovanja, zapiše Frančišek in pritrdi, da ga njegovo teološko delo pridružuje vrsti velikih teologov Petrovega sedeža, pri čemer ga postavi ob bok papežu Leonu Velikemu, svetniku in cerkvenemu učitelju.

Frančišek spomni na Benediktovo odpoved papeški službi in dodaja, da»nam morda ravno danes zaslužni papež podaja na še bolj očiten način eno od svojih največjih lekcij teologije na kolenih«. V samostanu Matere Cerkve, kjer biva, Benedikt XVI. nadaljuje s pričevanjem o »notranjem jedru duhovniške službe, ki ga diakoni, duhovniki in škofje ne smejo nikoli pozabiti: to je, da prva in najpomembnejša služba ni vodenje tekočih zadev, ampak brez prekinitve moliti za druge«. Kakor to danes počne zaslužni papež: »nenehno potopljen v Boga, s srcem, ki je vedno obrnjeno k Njemu«. Benedikt XVI. nam s svojim pričevanjem kaže, kaj pomeni resnična molitev. Molitev je ključni dejavnik, je prošnja, ki jo Cerkev in svet v tem trenutku sprememb potrebujeta bolj kot kdaj koli prej. Moliti namreč pomeni Cerkev zaupati Bogu, zavedajoč se, da Cerkev ni naša, ampak je njegova, in da je ravno zato ne bo nikoli zapustil; pomeni zaupati svet in človeštvo Bogu. Molitev je ključ, ki odpira Božje srce, je edina, ki ji uspe vedno znova pripeljati Boga nazaj v ta naš svet ter obenem ljudi in svet nazaj k Njemu.

Vir: Radio Vatikan
Foto: splet