Opat, zavetnik Evrope

Zavetnik: Zahoda in Evrope; učiteljev, rudarjev, obdelovalcev bakra in jamarjev, kotlarjev, šolarjev, umirajočih; priprošnjik proti vročici, vnetjem, mrzlici, zastrupitvi in proti težavam pri kamnih, šenu; pred čarovnijami

Atributi: kelih s kačo ali vran, ki ima v kljunu (zastrupljeni) kruh

Cerkve: v Sloveniji je 12 cerkva sv. Benedikta

Veliki ljubitelj samote je po letih spokornega življenja začel v Subiacu, soteski ob reki Anion, ob sebi zbirati enako misleče učence in jih uvajati v meniško življenje. Od tu ga je pot vodila na grič Monte Cassino med Rimom in Neapljem, kjer je na ostankih poganskega templja ustanovil nov samostan, ki je ostal središče novonastalega reda vse do danes. Za menihe je napisal preprosta Pravila, ki jih označujejo za »evangelij, presajen v resnično življenje.«

Ime: Izhaja iz latinske besede benedictus »blagoslovljen«, ki je deležnik glagola benedicere »lepo, spodobno govoriti, hvaliti; blagoslavljati«.

Rodil se je okoli leta 480 v umbrijskem mestu Norcii (Nursiji) v Italiji, umrl pa 21. marca 547 na Monte Cassinu, prav tako v Italiji.

Družina: Rodil se je v bogati in spoštovani krščanski družini. Imel je sestro dvojčico, sv. Sholastiko.

Skupnost: Benediktinci so najstarejši meniški red v zahodni Evropi, saj ga je sv. Benedikt ustanovil že leta 529 in zanje sestavil preprosto redovno pravilo (Regula). Njihov matični samostan je še danes na Monte Cassinu.

Vodilo: Ora et labora, moli in delaj.

Čudeži: Benedikt je bil dvakrat na čudežen način obvarovan smrti: prvič se je čaša s strupom razletela, ko je nad njo naredil znamenje križa; drugič pa je krokar na njegov ukaz odnesel zastrupljeni kruh. Sv. Gregor pa navaja še veliko drugih čudežev, ki so se zgodili na njegovo priprošnjo.

Upodobitve: Upodabljajo ga kot opata ali benediktinskega meniha v črnem habitu s knjigo pravil ali s križem v roki. Njegova atributa sta še kelih s kačo ali vran, ki ima v kljunu (zastrupljeni) kruh. Pogosto je upodobljen trenutek njegove smrti, ko ga obdajajo redovni sobratje.

Življenjepis: O njem je pisal najprej papež sv. Gregor Veliki, poleg njega pa v obliki pesnitve še neki Marko.

Smrt: Umrl je na veliki četrtek v samostanu na Monte Cassinu. Dal se je zanesti v cerkev sv. Martina, kjer je najprej zaužil sveto Rešnje telo. Stal je pokonci, a ker ni imel več moči, sta ga podpirala dva brata. Vzdignil je roke in med glasno molitvijo za umirajoče izdihnil.

Grob: Pokopali so ga poleg njegove sestre Sholastike. Kasneje naj bi njegove relikvije prenesli v Fleury v Franciji, a to ni potrjeno. Ko so samostan na Monte Cassinu obnavljali, so odkrili njegov prvotni grob.

Beatifikacija: Za svetnika ga je leta 1220 razglasil papež Honorij III.

Pri nas: V Sloveniji mu je posvečenih osem cerkva. Po njem se imenujejo tudi naselja, npr. Benedikt v Slovenskih goricah, več zaselkov Bedenik. Na našem ozemlju so imeli benediktinci več samostanov: Štivan pri Devinu, Osoje, Milstatt, Klošter v Ziljski dolini, Šentpavel, Možac in Rožac ter Gornji Grad.

Goduje: 11. julija, prej 21. marca.